Zanimive in pomenljive so besede angela, ki jih je, sedeč v praznem grobu, rekel ženam: »Vem, da iščeta Jezusa, križanega.« Vem, da ga iščete, ker še vedno žalujete. Vem, da ga iščete, ker še vedno niste preboleli. Vem, da ga iščete, ker je izguba bila težka. Vem, da ga iščete, ker v vašem srcu ni umrl. Vem, da ga iščete, ker v vašem spominu še vedno živi. Iščete ga, ker vam je dragocen, in od njega živite. Hrepenite po tem, kar vam vliva upanje in smisel. Iščete, ker se ne morete ustaviti pri izgubi in razočaranju. Iščete, ker od česa takega ni mogoče živeti.
Kam prihajamo, ko iščemo Jezusa? Kakšen je ta Jezus? Je takšen kot na cvetno nedeljo? Morda na veliki četrtek? Je takšen, kot smo ga videli na veliki petek – križani in umrli? Je Jezus za nas v grobu: mrtev in negiben, nemočen in v razpadajočem stanju? Nekje daleč in nedostopen? Kako se počutimo mi v tem iskanju Jezusa in kakšnega Jezusa imamo v spominu? Ga iščemo na lepi slovesnosti kot je krst, prvo obhajilo, birma ali poroka? Ga iščemo, kjer ga vsi občudujejo in se mu klanjajo, kot se to zgodi na Božič ali v kateri procesiji? Ga iščemo na posebne priložnosti, ki jih obhajamo enkrat na leto, kot se to zgodi za blagoslov velikonočnih jedi, hiše ali česa drugega? Ga iščemo kot bi bili na pogrebu ali ob obletnici smrti? Tiste žene in apostoli so z Jezusom veliko doživeli, toda smrt in grob sta vse neizprosno zravnali z zemljo – dobesedno. Jezus je, kot pravi sam, prišel na svet najprej zato, da bi šel skozi trpljenje in smrt. Delal je čudežna znamenja in govoril o Božjem kraljestvu, a vse skupaj se je končalo na veliki petek.
Z vtisi razočaranja in občutkom izgube tudi mi pridemo na grob ali pa tam ali takrat iščemo Jezusa. Ko se znajdemo v slepi ulici in brez rešitev, iščemo smisel in pot naprej. Iščemo odgovore in zanesljivost. Angel, ki v grobu nagovori žene, to ve. Jezus je zanje oporna točka in ne more ostati samo lep spomin ali spominek, pravljica za lahko noč ali slika, ki zbledi, prazna obljuba ali zlajnana pesem. Jezus je šel naprej od tega, kar vidijo pred sabo, so videle na veliki petek in v letih pred tem. Jezusa je še vedno mogoče videti z lastnimi očmi in ga srečati osebno. Brez vstajenja je vse skupaj eno samo praznoverje in zavajanje. Brez vstajenja so tudi naši blagoslovi, prazniki, krsti, prva obhajila, birma in poroke – da ne govorimo o pogrebih – en sam beg od resničnosti. Resničnosti, ki se na tem svetu konča pri zaprtem grobu. Brez vstajenja smo kristjani navadne razvaline.
Jezus se ni ustavil v grobu. Jezusa ni ustavil grob, kakor ga ni ustavila lepa zunanjost in votla notranjost vere in običajev. Angel naroči ženam, naj povejo, da je Jezus vstal, da je živ in ga je mogoče srečati začenši v Galileji, kjer so učenci doma, so vse zapustili in šli za njim. V Galileji, kjer so tudi oni »umrli« dotedanjemu življenju. V Galileji, kjer so prvič slišali, da Božje kraljestvo ni samo »jed in pijača«, lepa navada ali zabava, ki se bo kdo ve kdaj zgodila ali se je celo že končala, ampak, da se začenja že danes in tukaj, vsak dan in ves dan. Vstajenje se začenja ob vsakem grobu, ob vsakem umiranju in ob vsakem velikem petku. Preprosto pospremi vse to in gre naprej od tega. Ne izključuje trpljenja in smrti in ne odriva proč ran, žalovanja in razočaranja. Gre skozi to, vse to ozdravi in poveliča.
Ko gremo h grobu, ko stopamo skozi življenje, ko smo priča ali se sami znajdemo ranjeni in v trpljenju, je potrebno nadaljevati drugače. Potrebno je narediti preskok v kakovosti, sicer je vse skupaj en sam milni mehurček ali pa kamen, ki zapira grob. Jezus pri tem našem trudu in naporu v veri, v iskanju tega preskoka v kakovosti življenja pride naproti, kakor je to storil ženam, in potrdi, kar so slišale od angela. Pošlje jih k tistim, ki niso imeli poguma iti h grobu in ga všteti v račun, ki se imenuje Božje kraljestvo. Pošlje jih k tistim, ki še niso zmogli vere in razumevanja, da se trpljenje in smrt nadaljujeta v vstajenje. Pošlje jih k tistim, ki še vedno premlevajo veliki petek in ne zmorejo naprej. Pošlje jih k tistim, ki še vedno mislijo, da je krščanstvo mašilo ali mamilo, jed in pijača, zabava in navada, nujno zlo in prazna obljuba. Pošlje jih k tistim, ki ne vidijo dlje od groba in jih povabi naprej, znova na pot. Kdor se ustavi, je izgubljen in ostane brez vsega, tudi brez tistega, za kar misli, da mu pripada ali že ima.
Jezus povabi na srečanje s seboj učence, ki potrebujejo nov začetek in morajo stopiti korak naprej, čeprav so se zaprli v dvorano zadnje večerje, kjer morda še vedno diši po hrani in pijači, a so krožniki prazni in umazani. Jezus povabi na srečanje nas, ki smo o njem slišali, prejeli krst, obhajilo, birmo, poroko, posvečenje in že videli kakšen grob. Ve, da se ne smemo ustaviti pri vsem tem, kot bi naredili kljukico na seznamu. Ve, da je vse to šele začetek in da je potrebno iti ven, naprej, globlje in višje od tega. Vstal je zato, da bi tudi mi vedno znova znali vstati, začeti drugače in nadaljevati drugačni. Vstal je zato, da bi vzeli za svojo tisto kakovost življenja, ki jo on že živi, in jo zaživeli tukaj, zdaj, vsak dan in ves dan, pa naj bo deževen ali sončen, žalosten ali vesel, tak, da bi ga radi čim prej pozabili, ali ohranili še dolgo v spominu.
Vstal je, ni ga tukaj. Ni ga samo v tej cerkvi ali pri nas doma. Ni ga samo tam, kjer mislimo, vemo ali si predstavljamo, da bi moral biti. Ni ga samo tam, kjer smo ga zadnjič srečali, videli od daleč ali slišali. Ni ga samo tam, kjer smo ga pokopali ali se oddaljili od njega. Ni ga samo pri krstu, prvem obhajili, birmi, poroki, blagoslovu, procesiji in pogrebu. Ni ga samo nekajkrat na leto, ob praznikih ali izjemoma med tednom. Vstal je, ni ga tukaj. Pred nami gre, znova ga najdimo, čaka nas, sledimo mu. Vstal je, ni ga tukaj.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen. Aleluja.
Zapisal Luka Tul