Tudi v današnjem evangeliju (Jn 2,13-25) je jasno nakazano, da je ključ za razumevanje Jezusovega delovanja njegovo vstajenje od mrtvih. Jezus namreč napove prav to kot tisto znamenje, v moči katerega je, kot smo slišali, iz templja izgnal prodajalce daritvenih živali in menjalce denarja. Brez vstajenja je krščanstvo navadno praznoverje in kristjani najnesrečnejši ljudje.
Menim, da ni treba iti daleč, če bi radi videli prodajalski vrvež okrog katere od cerkva. A pustimo to. Sveti kraj, kakor je bil tempelj za jude, dojemamo kot takega, kadar se na njem dogaja tisto, čemur je sam po sebi namenjen. Konec koncev se ljudje čisto drugače obnašamo, ko pridemo na svet kraj, in čisto drugače, ko smo na tržnici, v telovadnici, na poti, v službi ali na njivi. Sveti kraj je izvzet običajni rabi in posvečen, da bi na njem opravljali bogoslužje in tako slavili Boga. Sicer bi lahko to bila res navadna tržnica ali dvorana.
Spominjam se, kako sva s prijateljem duhovnikom potovala po Nizozemski. Med drugim sva si ogledala tudi nekaj cerkva. Pravzaprav se te cerkve ne uporablja več kot svete kraje. Ni samo vstopnina (ki ni bila tako majhna) tista, ki naredi razliko, ampak tudi to, da so te cerkve praktično brez opreme in predmetov, ki bi spominjali na svet kraj. V njih smo se obnašali kot turisti v muzeju ali kje drugje. Mogoče bi Jezus tudi v tem primeru rekel, da smo iz Božje hiše naredili tržnico, kdo bi vedel.
Naposled pa sva prišla v cerkev posvečeno sv. Miklavžu, kjer se je malo prej končala sveta maša. To pove, da se je tisto cerkev še vedno uporabljalo kot sveti kraj. Čim sva vstopila vanjo in se ustavila pred tabernakljem, je bilo čutiti, da se ljudje popolnoma drugače obnašajo kot v drugih cerkvah, ki sva jih obiskala in se ne uporabljajo več kot cerkve. »Tukaj pa je Bog!« je bil vtis, ki sva ga imela. Po nekaj dneh se je prav prileglo zadihati na svetem kraju.
Sveti kraj torej ni samo zgradba, ampak ga takega dela tudi, kako ljudje prihajamo tja in kaj tam počnemo. Očitno so v jeruzalemski tempelj ljudje prihajali ne samo častit Boga, ampak tudi po kupčiji. Po svoje nič čudnega, saj so za daritev potrebovali živali. Da bi jih lahko kupili, pa so morali običajen (rimski) denar zamenjati z judovskim, ki je imel veljavo samo v templju. S tujim (poganskim) denarjem se ni smelo poslovati na kraju, kjer prebiva Bog.
Miloščina, ki jo dajemo, in drugi darovi, ki jih pustimo v cerkvi, in oprema v njej niso namen, zaradi katerega je cerkev postavljena ali odprta za ljudi. So potrebni za njeno vzdrževanje in delovanje, a brez bogoslužja in osebne molitve človek nima vtisa, da je to svet kraj. Prav to sva s prijateljem doživela na Nizozemskem. Ljudje smo torej tisti, ki naposled s svojim obnašanjem naredimo razliko med svetim in običajnim krajem. Jezus nas pozna in ve, kaj nosimo v sebi, zato ni potrebno priti predenj zgolj s polnimi rokami ali usti. Predvsem naj nas napolnjuje gorečnost zanj in želja srečati se osebno z njim.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul