Današnji evangeljski odlomek (Mr 1,40-45) se sprva zdi tipičen: Jezus naredi znamenje, glas o tem se razširi in Jezus se umakne, ker je gneča prevelika. Podoben scenarij srečamo še kdaj v evangelijih. Po drugi strani pa odlomek med vrsticami napove, kaj se bo z Jezusom naposled zgodilo. Tik pred začetkom letošnjega postnega časa je nekako primerno ta odlomek gledati na ta način.
Če povzamem: Jezusova in gobavčeva vloga se obrneta. Najprej je gobavec tisti, ki je izobčen, izoliran, izgnan, mora živeti izven mesta, se zadržuje na samem, k njemu pridejo samo nekateri, saj sam ne sme med ljudi. Današnje berilo iz tretje Mojzesove knjige (3Mz 12,1-2.44-46) dodatno osvetli njegov položaj. Nato pa je Jezus tisti, ki ne more več javno v mesto, živi na samem, je »izobčen«, »izoliran«, »izgnan«, k njemu pridejo samo nekateri, saj ga med ljudmi ni več videti.
Jezus je gobavca ozdravil, rešil gotove smrti, osvobodil njegovega žalostnega stanja napram družbi in dal priložnost za človeka vredno življenje. Ker pa gobavec ni poslušal Jezusovih besed, ampak naredil po svoje, Jezus zaradi tega »nastrada«, je na slabšem, na izgubi. To je cena, ki jo je moral plačati, ker je tistega človeka odrešil. Vzorec je jasen: Človek je grešen in zato obsojen na smrt, Bog se zavzame zanj in ga odreši, a je pri tem obravnavan kot grešnik in je obsojen na smrt. Je podobnost s pasijonom zgolj naključna?
Gobavec je prispodoba za vsakega človeka. Gobavost je prispodoba za greh. Človek zaradi greha počasi in na živo razpada, umira na obroke in je v nemilosti. Greh škodi njemu samemu, ker ga razjeda, in odnosom z ljudmi, saj so tudi ti razjedeni in piškavi. Bog se zavzame za človeka, pride med ljudi in ozdravlja greha, vrne dostojanstvo in znova vključi v družbo odrešenih. Cena tega pa je izobčenje in obsodba, trpljenje in smrt. Da bi bil človek v človeka vrednem položaju, jo skupi Bog sam, ki človeka odrešuje.
Človeško gledano je tak scenarij po eni strani popolnoma logičen: Kdor je dober, nastrada, je izkoriščan in zapostavljen. Po drugi strani pa je dobrota tista, ki odrešuje, prekine smrtonosni krog greha in vrne izgubljeno. Gotovo smo že doživeli oboje, morda celo na lastni koži. A Bog je tak: zastonjski in požrtvovalen, močnejši od greha in preračunljivosti. Postni čas je priložnost, da postanemo Bogu še bolj podobni. Greh Boga postavi v izgubljeni položaj, a je Bog edini, ki ima zanj zdravilo – daritev samega sebe in vstajenje od mrtvih. Že iz hvaležnosti za to je vredno odločiti se za poboljšanje.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul