Med premišljevanjem današnjega evangelija (Mt 25,14-30) mi je na misel prišel Zabavljivi napis Franceta Prešerna o Matiji Čopu: »V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, / od sebe pa ne da narmanjše fige.« Matija Čop je znal devetnajst jezikov, bil poučen v poeziji, književnosti in teologiji, poučeval na gimnaziji in univerzi ter bil, poleg Jerneja Kopitarja, najbolj izobražen Slovenec svojega časa. Glede na vse svoje znanje pa je očitno zelo malo ali, po mnenju Franceta Prešerna, premalo pisal.
Današnji evangeljski odlomek je zelo dobro ogledalo in opozorilo za vse, ki s(m)o poučeni o Bogu in o vsebini vere. Obstaja namreč bistvena razlika med »vedeti« in »verjeti«. Služabnika, ki sta prejela pet oz. dva talenta, sta svojemu gospodarju tudi verjela in naredila po njegovih pričakovanjih. Tisti služabnik, ki je prejel en talent, pa mu ni verjel, ni ga vzel resno in je rajši delal po svoje, čeprav je točno vedel, kakšen je gospodar in kaj pričakuje od njega. O Bogu in vsebini vere lahko vemo malo ali veliko, kar pa še ne pomeni, da temu tudi verjamemo in se po tem ravnamo.
Ni dovolj, da si zapomnimo, kar slišimo pri verouku. Ni dovolj, da znamo molitve na pamet. Ni dovolj, da znamo našteti zapovedi, blagre, dela usmiljenja in zakramente. Ni dovolj, da zakramente zgolj prejmemo ali prejemamo. Če ne verjamemo vsemu temu, so to zakopani talenti. Podobno je na vseh drugih področjih, kjer pridobivamo znanje in veščine, in pri vsem, kar smo se naučili že od malega. Če ne vzamemo resno in ne napredujemo, nam nič ne koristi. V jamo zakopane stvari ne zrastejo kar same od sebe, se ne razvijejo, če zanje ne skrbimo.
»Prišparano maslo jejo psi,« pravi stara modrost. Podjetnost in gospodarnost sta tisti, ki prinašata dobiček in korist. Nabiranje in spravljanje nista dovolj. Morda je maslo res dobra prispodoba za talent: če se ga ne uporabi pravočasno, če se ga ne unovči in z njim ne kuha ali peče, postane žarko in lahko ga vržemo proč, pa čeprav je samo na sebi zelo dobro, dragoceno, uporabno in daje dober okus. Ko mu enkrat preteče rok trajanja, je neuporabno in lahko ga samo še vržemo proč.
V luči današnjega evangelija lahko rečemo, da hudobija in lenoba delata ljudi pokvarjene. Velikokrat slišim – in verjetno to vsi dobro vemo –, da so največje barabe zelo inteligentni ljudje. Veliko vedo in so spretni, a za napačne stvari in v napačni smeri. Zaupano jim je bilo veliko, a so svoje znanje in veščine uporabili proti in v škodo ljudi ter tako pokvarili tudi sebe. Takih ljudi je – milo rečeno – škoda in ostali bodo brez vsega, kajti lenoba in hudobija se obrneta proti tistemu, ki ju dela.
Bog ni nekdo, ki se ne zanima za to, kar nam je zaupal (svet, imetje, znanje, značaj in druge lastnosti), temveč pričakuje od nas zanesljivost in dobroto. Naposled nas bo – po besedah današnjega evangelija – vprašal in nas ocenil po teh dveh lastnostih. Ne navzemimo se drže lenega in hudobnega služabnika. Ne zapravljajmo in ne zanemarjajmo sami sebe, znanja in veščin, ki smo jih pridobili. Ne delajmo v škodo sebi, drugim in stvarstvu.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul