Dve človeški lastnosti sta v ospredju današnjega evangeljskega odlomka (Mt 25,1-13): preudarnost in lahkomiselnost. Ker se vstop za nebeško kraljestvo imenuje »budnost« in »pripravljenost«, je jasno, da ni prostora za lahkomiselnost. Ko nekdo čaka, ne ve, kako dolgo bo trajalo. Vedno se lahko kaj zgodi, da pride do zamude. Imeti nekaj potrpežljivosti, zaupanja in vere »v rezervi« ni nikoli odveč.
Tudi na poročni dan je tako, da se ženin in nevesta lahko mimogrede nekje zadržita malo dlje in se posvetita in poveselita še z nekom, ki ga po poti srečata in je vesel njune poroke – sploh če ga poznata. Pa tudi slikanje se zna zavleči, ker morajo kadri biti kar se da dobri, da o romantiki in zaljubljenosti (nekateri govorijo celo o čarobnost trenutka) ne govorimo. Ker se jima ne mudi, morajo svatje kdaj počakati malo dlje in se sami zabavati ali kako drugače znajti.
Ker se ženinu in nevesti ne mudi, jima čas hitro teče in tudi skrbeti jima ni treba, kako in kdaj se bodo stvari odvijale. Svatje pa bi se čim prej radi zabavali, plesali in veselili, tako da jim čas teče malo počasneje, ko je treba čakati na prihod novopečenih zakoncev. Nisem sicer še slišal, da bi kdo od svatov med čakanjem mladoporočencev dremal ali spal, gotovo pa kdo gleda na uro in je živčen, ker se bo hrana, celo solata, ohladila, »če se golobčka kmalu ne prikažeta«.
Ne samo svatom na poročni dan, tudi v kateri drugi vrsti, v katero se v življenju postavimo ali se v njej znajdemo, nam postane dolgčas in najraje bi… mogoče tudi prespali tisto čakanje. A čakalne vrste so tudi takšne, da je treba biti odziven: ko se premaknejo pred tabo, je treba stopiti naprej; ko se zastoj sprosti in se vozila znova premikajo, je potrebno storiti prav tako. V nasprotnem primeru je izguba časa še večja, da o živčnosti niti ne govorimo (tudi o živčnosti tistih, ki čakajo za nekom, ki se nikakor ne premakne ali se odziva prepočasi).
Vstopnico v nebeško kraljestvo bi torej lahko poimenovali tudi odzivnost. Dosegljivost namreč včasih ni dovolj. Tista dekleta, ki so morala sredi noči (sredi noči!) oditi in si priskrbeti rezervo olja, so sicer bile v vrsti za na svatbo, a so se odzivale prepozno glede na razmere. Preveč so se zanašale na druge, namesto da bi naredile, kar so sicer zmogle tudi same. Lahkomiselnost in neodzivnost se ne obneseta. Če smo v življenju zaposleni z odvečnimi stvarmi (po navadi so to številne malenkosti) ali se zaupanih zadolžitev lotimo prepozno, lahko zamudimo kakšen rok in odločilne stvari grejo mimo nas.
Preudarnost in odzivnost, se pravi, misliti vnaprej in se pravi trenutek premakniti, naj bosta – poleg vere, upanja in ljubezni – olje za svetilko našega življenja. S svetilkami so družice pričakale ženina in s tem pokazale, da so primerne za vstop v svatbeno dvorano. Tudi naše življenje naj bo takšno, da bomo pravi trenutek pripravljeni odzvati se na Božje povabilo in izpolniti, kar nam zaupa. Gotovo nas bo vsakega od nas poklical ob smrtni uri, da se izkažemo v odzivnosti. In takrat ne bo časa za številne malenkosti.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul