Koga ali česa se v življenju res bojimo? Neuspeha? Slabega mnenja? Lastnega ugleda? Lahko bi še našteval, a če dobro pomislimo: Kogar ali česar se bojim, temu služim. Če se bojim slabega mnenja, bom naredil vse, da bodo drugi imeli dobro mnenje o meni. To pa pomeni, da bom služil dobremu mnenju. Če se bojim ljudi, bom služil njim, da bodo dobri do mene – za vsako ceno. Česa vsega človek ne dela iz strahu?
Če pa se bojimo Boga – bojimo v plemenitem pomenu – se ne bomo oddaljili od njega. Strah ni samo nekaj, kar nas oddaljuje od nevarnosti, ampak nas tudi – pa naj se še tako čudno sliši – ohranja na zvezi z nekom. Če imam namreč nekoga rad, se bom bal, ne bom hotel ali želel delati vsega tistega, kar bi ga žalilo ali mu škodovalo. Dober strah nas na nek način dela boljše ljudi. Bati se Boga pomeni, ne hoteti in ne želeti si grešiti, ga zavreči, žaliti…
Verjetno je že kdo ugotovil, da se dober strah tiče spoštovanja in naklonjenosti. Da, ker imam rad, se bom bal grešiti in škodovati, bežal bom od tega, da bi grešil, žalil in škodoval. Na ta način tudi ne bom zatajil. Če mi ni mar za nekaj ali nekoga, mi je vseeno, kaj se dogaja z njim in ne čutim neke naklonjenosti ali povezanosti. Če nekoga ne poznam, mi ne bo tako pri srcu, kot nekdo, ki ga imam rad. Neznanec in tujec nista osebi, ki bi ju lahko zatajil. Zatajim lahko samo nekoga, ki mi je blizu, ki ga imam rad in ga imam za svojega.
Ne bojmo se torej ljudi, saj – pa naj zveni še tako sarkastično – več kot umoriti telesa ne morejo. Ne omejujmo se na telesno življenje pri svojih strahovih, se pravi pri svojih naklonjenostih, spoštovanjih in ljubezni. Kot pravi Jezus danes (Mt 10,26-33), gre za to, kdo bo imel v rokah našo dušo, komu bo duša pripadala. Strah naj nas torej bo tega, da bi škodili lastni duši, da bi šla v pogubo. Če je že treba pred kom bežati, naj bo to pred pogubljenjem. Če nas že mora popasti slab strah (tisti, ki nas odbija in žene proč od nevarnosti), naj nas pred večno pogubo.
Če se bomo držali Očeta, ki je v nebesih, če njega ne bomo zatajili, če nas bo strah oddaljiti se od njega, se on ne bo od nas, nas on ne bo zapustil sirot, nas tudi on ne bo zatajil ali pozabil. Bogu smo preveč dragoceni, da bi nas on zavrgel. Nevarno je samo, da se mi obrnemo proti njemu in ga zapustimo. Če Bog skrbi za vrabca, ki je – kot pravi evangelij danes – zelo poceni po človeških merilih, koliko bolj bo za človeka, ki je ustvarjen po njegovi podobi.
Bogu smo dragoceni in pri srcu – imejmo tudi mi srce za Boga. Ne prodajmo se za nekaj, kar mine in ni trajno. Imejmo Boga v svojem spominu in tudi on nas bo ohranil v svojem večnem spominu. Konec koncev se torej lahko bojimo tega, da bi sami sebi »prislužili« pogubo, da bi sami sebe hoteli izbrisati iz Božjega spomina in se odtrgati iz njegovega objema. Bog nas ni ustvaril in noče, da bi se od njega oddaljili. Samo mi se lahko tako odločimo in s tem ga zatajimo. Bog ve, kaj nosimo v sebi, saj nas je ustvaril, in noče, da bi izgubili, kar nam je dal. Preveč smo mu dragoceni.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.