Škoda, da današnjemu odlomku (Jn 3,16-18) manjkajo tri vrstice, ki sledijo. Slednje namreč razjasnijo, v čem je sodba in kdo je tisti, ki sodi. Tako pravi evangelist: »Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3,19-21). Precej popolnejša slika, kajne?
Božje delovanje od začetka sveta oz. človeštva v tem, da človeka rešuje. Božja pravičnost je tista drža, s katero želi Bog človeka rešiti pred propadom, ki mu grozi, pred kaznijo, ki jo zasluži, pred pogubo, ki čaka v zasedi. Res je, Bog tudi grozi in žuga s prstom, a ne zato, da bi se grožnje uresničile, temveč da se njegova kazen ne bi zgodila. Preroki govorijo o pokori in udarcih zato, da se ne bi zgodili, temveč da bi ljudje spoznali svojo zmoto in se oprijeli Božjih zapovedi in jih spolnjevali.
Svet sam po sebi zasluži… vzgojo. Vzgoja pa pozna tudi ukrepe, ki sprva niso prijetni, morda celo boleči, a so dolgoročno v korist gojenca. Božja vzgoja pa ima eno samo mejo in sicer človekovo svobodno voljo. Človek lahko Božjo vzgojo in ponudbo zavrne in se obrne proti njemu. In ravno v tej zavrnitvi je sodba, o kateri govori Jezus Nikodemu. Človek lahko izbere hudobijo in zlo ter se ju oklene. S tem pa zavrne Boga, ki ostane brez moči oz. tak človek Bogu ne pusti, da bi prišel blizu in ga rešil. Bog tako ljubi svet in ljudi, da dopusti celo tako možnost.
Kljub zavračanju, Bog ne neha človeku ponujati priložnosti, da bi se rešil. Celo lastnega Sina je poslal v ta namen. Kdor ga sprejme, bo gotovo rešen, kdor pa ga noče sprejeti, bo nosil posledice take odločitve. Ker pa je sodba nad človekom Božja, nismo mi tisti, ki bi lahko rekli, kdo je pogubljen. Bog zna pisati ravno tudi po krivih črtah in mimo vsega tega, kar poznamo. Kar se v človeku dogaja – tudi ob smrtni uri – ostaja za druge ljudi skrivnost. Srečanje med Bogom in človekom v trenutku telesne smrti je osebno in skrito našim očem, zato nikoli ne vemo, kaj je človek takrat izbral. Cerkev tudi ne razglaša pogubljenih, temveč zveličane, svete. Cerkev je mati, ne pa sodnica.
Sprejmimo ponudbo, ki nam jo Bog daje vsak dan v svojem Sinu. Kdor jo izbere in se drži Jezusovih zapovedi, ga ljubi, je njegov služabnik in bo prišel tja, kjer je Jezus – na Božjo desnico, v družbo Svete Trojice, v večno veselje.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen
Zapisal Luka Tul