S svojim vnebohodom nam je Jezus na zemljo spustil »lestev«. Po njej lahko – če se tako odločimo in na tem delamo – pridemo do njega, se »dvignemo« v njegovo slavo, v srečno večnost. In ne samo to. Po tej »lestvi« poteka »promet« tudi proti zemlji. Odnos z Bogom, življenje z Jezusom, je dvosmerna cesta: Mi se približujemo Bogu, on pa nam. Ko se zgodi srečanje, ko Jezusa – Boga sprejmemo, hodi on z nami.
Človek je verno bitje in išče način, kako bi spoznal in dosegel večnost. Stoji tukaj na zemlji, z nogami na tleh, in hkrati usmerja svoj pogled navzgor in koraka v prihodnost. Človekovo življenje se dogaja na zemlji, njegov cilj pa je v večnosti. Nismo samo zemlja, nismo samo minljivi. V sebi nosimo hrepenenje po Božjem, po večnem, po sreči, ki ne mine. Če tega hrepenenja ne zadušimo, ne podimo proč, bomo večno srečo okušali že na našem zemeljskem romanju.
Ko nam gre dobro, radi verjamemo, da nam je Bog blizu in naklonjen. H komu pa se obrnemo v nesreči, ob osebnem porazu, neuspehu ali razočaranju? Kam usmerimo svoj pogled, ko pride naša »ura«, se pravi, stiska, bolezen, smrtni boj itd.? Tudi za Jezusa je prišla taka ura, kot nam danes poroča evangelist. Tudi zanj sta nastopila stiska in smrtni boj. Tudi Jezusu je bilo težko, ko je bilo treba vzeti nase trpljenje in smrt. Takrat, ko je njegova »ura« prišla, se je obrnil k Očetu.
A v svoji molitvi ni prosil samo zase. Prosi tudi za tiste, ki so z njim, ki mu sledijo. Njegova »ura« pomeni stisko in preizkušnjo tudi zanje. Naposled bo »ura« prišla tudi zanje. Odločiti se bodo morali: slediti Jezusu do konca, vedno in povsod, ali odstopiti od njega, se oddaljiti, se usmeriti v svet, podleči svetu in zavrniti Boga; ostati povezani med seboj, ostati eno srce in ena duša, ali pa delati drug proti drugemu, drug mimo drugega, drug brez drugega. Po Jezusovem vstajenju in vnebohodu se odločitve niso končale.
Odločitve se niso končale do danes in se ne bodo do Jezusovega drugega prihoda – vsak dan, vse dni, sproti. Kakor se vsako jutro odločimo vstati ali poležavati, delati ali lenariti, biti dobri ali ne, tako se odločamo tudi za Jezusa ali proti njemu, hoditi z njim ali brez njega, delati z njim ali proti njemu. Jezus »lestve«, o kateri smo govorili prej, ne umika, je ne potegne nazaj. Spušča jo in stopa v vsak naš dan, v vsako okoliščino, v vsako doživljanje, prigodo in nezgodo, ki nas doleti na tem svetu. Ga zaznamo?
In ko naposled pride naša »ura«, prosimo samo zase, da bi samo nam šlo dobro, da bi se samo mi rešili, da bi samo mi prišli dobro skozi? Kajti naša stiska je – hočeš nočeš – tudi stiska za tiste, ki so okoli nas. Če nas udari bolezen, je težko tudi tistim, ki so nam blizu. Če nas doleti nesreča, so žalostni tudi naši bližnji. Če smo mi v smrtnem boju, je hudo tudi našim dragim. Kadar bomo mi prestopili prag večnosti, bo to pomenilo spremembo, morda celo stisko ali žalost, tudi za tiste, s katerimi hodimo po tej zemlji.
Kakor je Jezus nas, tudi mi izročajmo Bogu drug drugega. Naj se tudi v našem življenju Bog poveliča, naj ga poveliča tudi naše življenje. Kakor je Jezus dokončal zaupano mu nalogo, tudi mi ne bežimo od tega, kar nam Bog zaupa in kamor nas pošilja. Pustimo svet za spoznanje boljšega, za spoznanje bolj Božjega, kot smo ga prejeli.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul