»Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost.« Ne samo na potovanju, ampak sploh v življenju, je zelo pomembna orientacija. Če vemo, v katero smer bi radi šli, je že veliko storjenega. Morda je cilj telesnim očem neviden ali skrit, a če imamo smer, bomo naposled prišli do njega. Orientacije (in z njo prave smeri) pa si ne moremo zamisliti brez opornih točk, brez zanesljivih znamenj, ki nam kažejo neko smer.
Učenca (Kleopa in še eden) sta šla v neko vas z imenom Emavs, za katero ni jasno, kje je. Učenjaki so našli štiri možne kraje, kjer bi ta vas lahko stala. Štiri – kot strani neba. Odločiti se med štirimi smermi pa ni kar tako, saj ni vseeno, v katero izmed njih gremo.
Učenca sta imela oči zastrte in verjetno nista videla ne samo cilja, ampak tudi smeri. Šla sta za nosom, kar tako nekam, kot bi brezglavo bežala, kamor pač nanese. Orientacija je odpovedala, saj se je oporna točka, na katero sta se tako zanesla, zrušila.
Koliko podobnih razočaranih ljudi danes tava po svetu. Ljudi, ki so izgubili službo, ki bežijo iz lastne domovine, ki so jih prijatelji ali celo najbližji razočarali ali zapustili, ki so se znašli v pretežkem položaju ali v slepi ulici, ki so zapadli raznoraznim odvisnostim, ki so izgubili vsako gotovost in so jim strah, žalost ali jeza zastrli oči. Taki ljudje bi najrajši zbežali od tam, kjer so, samo da jih vse skupaj ne bi več morilo. Neorientiranost je huda stvar.
Toda tema učencema se približa in z njima hodi ravno tisti, za katerega mislita, da ju je zapustil, zmedel in razočaral. Najprej pusti, da se izkašljata, nato jima osveži spomin s pomočjo Božje besede in naposled razlomi kruh ter jima ga da – naredi kretnjo, po kateri ga poznata. Nas ta zgodba na kaj spominja? Smo že doživeli kaj takega? Smo prepoznali Jezusa, ki se nam pridruži, nas posluša, nam spregovori in daje hrano? Smo že kdaj bili pri sv. maši?
Velikokrat je zelo zdravilno, da se nekomu lahko izkašljamo. Zdravilno je, da ne tiščimo vase, kar nas muči. Zdravilno je, da si v stiski pustimo pomagati. Zdravilno je srečati se. Zdravilno je, da znamo povedati, kar čutimo in doživljamo. Zato smo se vendar naučili govoriti! Če opazimo sopotnika, če zmoremo ubesediti, kar nosimo v sebi, se prej ali slej pokaže smer, prej ali slej opazimo sled, prej ali slej najdemo pot proti cilju.
Učenca sta našla tisto oporno točko, ki sta jo potrebovala in globoko v sebi hrepenela po njej – Jezusovo vstajenje in njegovo prisotnost na poteh njunega življenja. Katera je naša temeljna oporna točka? Kaj nam nudi osnovno orientacijo v življenju? Ko najdemo ali znova odkrijemo tako oporno točko, nismo več izgubljeni. Ko sta učenca prepoznala Vstalega, je orientacija znova delovala, zoper sta našla smer. Takoj sta odšla tja, kjer se je zdelo, da se je vse skupaj klavrno končalo. In ista bila sama. Nista bila edina, ki sta imela težave, nista bila edina, ki sta znova našla smer. Tudi to je odrešujoče: vedeti, da nisi sam v žalosti in v veselju.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul