»Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih« (Jn 20,9). Vera je oboje: milost in Božji dar ter sad neke poti in izkušnje. Verovati tako nezaslišani stvari, kot je Jezusovo vstajenje od mrtvih, ni kar tako. A tako se je moralo zgoditi. Samo tako ima vera v Jezusa smisel. Samo to dela krščanstvo edinstveno. To je istovetnost krščanstva. Vse ostalo je – pa naj ne zveni poenostavljeno ali podcenjujoče – uvod oz. nadaljevanje tega dogodka. Zato ne bodimo preveč žalostni ali razočarani spričo podatka, da nekateri kristjani ne verujejo v vstajenje od mrtvih in posmrtno življenje. Kot rečeno: vera je oboje: milost in Božji dar ter sad neke poti in izkušnje.
Tudi apostoli so že prej slišali od Jezusa samega, da bo tretji dan vstal, da ga bo Oče poveličal in mu dal slavo, ki jo ima od vekomaj. A so morali doživeti Jezusovo trpljenje in smrt, videti grob in povoje in se nato osebno srečati z njim. Potrebno je bilo vse to, da so dojeli, razumeli in verovali, da se vstajenje mora zgoditi, da je to v Božjem načrtu in da ima svoje mesto v človekovem življenju. Izkušnja je tista, ki jih je prepričala o Božjem daru.
Neki otrok mi je nekoč rekel, da ima težave z vero v Boga, ker mu ni uspelo najti dokazov za njegov obstoj. Želim mu, da ne bi našel zgolj minljivih dokazov, temveč doživel Božji dotik. Želim mu, da ne bi nasedel hitrim in poceni rešitvam, kakor jih ponuja skomercializirani svet, ampak da bi izkusil Božje delovanje v svojem življenju. Želim mu, da bi ne prihajal – kakor Marija Magdalena – jokat iz obupa ali iz vdanosti v tako imenovano usodo h grobu oz. pred lastne dvome in nerazrešene težave. Želim mu, da bi – kakor Marija Magdalena – našel odprt grob, razrešil dvome, prerastel težave, videl onkraj dokazov in se osebno srečal z Jezusom.
Pa ne samo temu otroku, ampak vsakemu Božjemu otroku želim, da bi ne obstal pred zavaljenim kamnom nerazumevanja ali zavračanja. Želim mu, da bi se ne ustrašil, kadar ga bodo njegovi vrstniki ali kdo drug zafrkavali zaradi njegove vere, njegovega iskanja, dvomov in težav. Vsak izmed nas se namreč prej sli slej znajde pred grobom – tudi dobesedno – in ne ve, kako bi in zakaj je tako. Česa si takrat najbolj želi? Da ga kdo posluša, ali zafrkava? Da mu kdo stoji ob strani, ali da se dela pametnega? Vsakemu Božjemu otroku želim, da bi – pa čeprav po dolgi in trnovi poti, po morda mnogih neuspelih poskusih – srečal Jezusa, ki se mu bo – kakor Mariji Magdaleni – sam približal, ga poklical po imenu, razblinil vsak njegov dvom in ga naredil za pričo vstajenja.
Apostola Peter in oni drugi, ki ga je imel Jezus rad, sta ne zgolj odšla h grobu, temveč tekla, kot bi tekmovala, ko sta od Marije Magdalene slišala nezaslišano novico. Zdi se, da sta komaj čakala, da bi videla in začela verovati, da bi se skrivanje, strah, dvomi in razočaranja končala in razblinila. Postanimo jima podobni. Hrepenimo po rešitvi, hrepenimo po tem, da bi zanke v našem življenju razvozlali. Ne pustimo, da se priložnosti izmuznejo.
Apostola sta bila odzivna, nista odlašala. Jezus jima ni ponudil navadne, poceni rešilne bilke, ampak je odprl pot naprej – na široko. Grob (takšen in drugačen) ni več zadnja postaja, ampak prehod, ki se mora zgoditi, da se odpre pot naprej. Dvomi, strahovi, težave in razočaranja so potrebna, so neizogiben del naše poti. A ko nastopi pravi čas, nas čaka odprt in prazen grob naših dvomov, težav in razočaranj. Ostanejo samo še povoji in prtič: minljivi ostanki, a hkrati nedvoumne sledi, da se zgodba komaj dobro začenja. Še več. Božji začetki se pogosto začenjajo ob naših koncih. Takrat Bog najrajši začne delati čudeže.
Potrebno in njuno je vstajenje. Samo tako dobi vse ostalo svoj smisel in namen, svoje pravo mesto. Že sami od sebe želimo nekomu, ki se znajde pred grobom, da bi bil pogumen in šel naprej, da bi živel in ne životaril. Vstajenje se mora zgoditi. Takšen je načrt našega nebeškega Očeta, ki noče, da bi njegovi otroci bili en sam kup nesreče, ampak srečni ljudje. Kadar se človeške stvari končajo, takrat se Božje šele začnejo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen. Aleluja.
Zapisal Luka Tul