Ko se Vsemogočni zdi nemočen in nebogljen, takrat se v polnosti razodene. Ko se Jezusova Božja narava zdi popolnoma skrita, najbolj učinkuje. Ko je Sin človekov najbolj osamljen, se najbolj izroči Očetu.
Zagrinjalo v templju se pretrga, smrti je odklenkalo, Sin je v naročju Očeta. Dopolnjeno je.
Ljudje lahko Jezusa imamo za preroka, kralja, odrešenika, Božjega Sina, zdravilca in dobrodelnika na eni strani, ali pa izdajalca, hinavca, bogokletnika, marioneto, zločinca in izkoriščevalca na drugi.
Vse to Jezus vzame nase in se – od vrta Getsemani do kraja Lobanje – izroča: ljudem v roke in Očetu v naročje. Za to in samo za to je prišel. S tem nam razodeva, kako daleč gre Bog, da človeka reši iz rok ljudi in iz krempljev Neprijaznega.
Kajfov nasvet: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo,« (Jn 18,14) se je izpolnil. Učinek tega pa je veliko bolj daljnosežen. Ljudstvo oz. človeštvo ni bilo rešeno samo na tem svetu ali v tem času, temveč in predvsem v večnosti. Poslej je za vsakogar lahko srečno ne samo življenje na tem svetu, temveč za vso večnost. Za to je Jezus prišel in se izročil. Tako je bilo potrebno, tako se je moralo zgoditi.
Načrt odrešenja, ki se je začel s prvim človekom, je sklenjen. Kakor smo po prvem človeku padli, tako nas je Bog rešil po novem človeku – Jezusu. Če je po sadu drevesa prišla na svet smrt, nam je po daritvi na križu (novem drevesu življenja) podarjena srečna večnost.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul