Evangeljski odlomek o obuditvi Lazarja (Jn 11,1-45) se na prvi pogled zdi zgodba o Božjem zavlačevanju. Jezus sliši prošnjo Marte in Marije, a se ne gane. Ko pa se približa Betaniji, znova čaka, tako da mu morata ženi priti naproti, da ga lahko srečata. Zdi se, da namenoma ne usliši njune prošnje za ozdravitev Lazarja. Toda vse to – podobno kot pri sleporojenemu – je zato, da se razodene Božje veličastvo.
Ko na Boga naslovimo neko prošnjo, je naša vera na preizkušnji. Zaupamo, da bo Bog uslišal? In če bo uslišal, kako se bo zgodilo in kdaj? Bog ni vezan na čas, kakor smo mi, in tudi mudi se mu ne, kakor se nam. Bog vedno pride pravi čas, čeprav se zdi, da zamuja ali prehiteva. Bog – človeško gledano – lahko pride pozno, a nikoli ne zamudi. Bog lahko usliši popolnoma drugače, kot si predstavljamo, a vedno na pravi način. S svojimi posegi namreč želi okrepiti našo vero, čeprav jo kdaj privede skoraj do zloma.
Marta in Marija gresta naproti Jezusu. Njun brat Lazar je že štiri dni v grobu, nujna prošnja se zdi neuslišana. Jezusu tudi potožita o tem. Toda Jezus ju počasi pripravlja na mnogo več, kot si predstavljata. Marta veruje, da je Jezus pravi Božji maziljenec, ki prihaja na svet; veruje, da je Jezus vstajenje in življenje; veruje, da zmore narediti vse, toda niti predstavlja si ne, kaj se bo zgodilo. Ne sluti, kakšno znamenje se bo zgodilo.
V naših prošnjah smo velikokrat podobni Marti in Mariji. Na Jezusa in njegov poseg čakamo bolj ali manj dolgo, naša vera je bolj ali manj na preizkušnji, ko mislimo, da nismo (bili) uslišani. Toda Marta in Marija – kljub vtisu, da nista bili uslišani – premoreta to, da gresta naproti Jezusu, se mu približata, ga poiščeta in se mu potožita. Jezusa to gane do solz. Zmoremo tudi mi, kar sta zmogli Marta in Marija? Kam ali h komu nesemo svoje težave in razočaranja? Zmoremo iti pred tabernakelj, ali nas pot zanese za šank ali kam drugam – proč od Jezusa? Kaj storimo, ko je naša vera na preizkušnji ali se celo lomi?
Božji otrok gre tja, kjer je Jezus – kjer koli že se on nahaja. Božji otrok gre tja, kjer je Jezus, kadar je v stiski, v bolezni, ko ne razume, ko je težko verovati… in tudi – kakor Lazar – ko je v grobu, ko se zdi vse končano in zapečateno. In Jezus ga sreča prav tam.Za Lazarja so vsi že mislili, da ni pomoči, za Marijo so mislili, da gre h grobu jokat – a oba sta prišla k Jezusu. Božji otrok gre k Jezusu, ker veruje, upa in ima rad Jezusa, ga prosi in moli k njemu, pa čeprav »primanjkuje« razlogov za to. In naposled je deležen znamenja, ki ga niti ne sluti, življenja, ki si ga lahko samo želi.
Ko je Lazar prišel ven, je Jezus rekel: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Tudi mi ne omejujmo sebe in drugih na lastne dokončne rešitve ali nerazrešene dvome, na poglede, ki ne segajo dlje od bolezni, minljivosti, smrti in groba. Kakor pri Marti, Mariji in Lazarju, zmore Jezus v brezizhodnem položaju razodeti Božje veličastvo in odpreti vrata v poveličanje. Nihče drug.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul