Današnji evangeljski odlomek o ozdravitvi sleporojenega (Jn 9,1-41) bi lahko povzeli s temi besedami: Kdor misli, da je Boga prijel za brado, je še vedno daleč od njega. Pa naj mi bo oproščeno, če sem v očeh koga predrzen ali žaljiv. Za kaj gre? Kdor misli, da o Bogu vse ve in mu ne pušča prostora izven svojega miselnega dometa, se mora še marsičesa naučiti. Kdor se pogovarja zgolj o Bogu, ne pa tudi z Bogom, mora nekaj pri sebi spremeniti.
Ko so okoli stoječi videli znamenje, ko so dojeli, da je sleporojeni spregledal, so se začeli izmikati. Naenkrat niso ničesar vedeli. Celo bali so se povedati, kar mislijo, da ne bi bili deležni povračilnih ukrepov takratne duhovne gosposke. Verski čut in čut pripadnosti sta zelo močna pri človeku in biti izobčen (se pravi: vržen ven iz občestva) je pomenilo in še vedno pomeni izolacijo. Človeku pa je mučno, če nikomur ne pripada, če se ne more na nikogar obrniti, na nikogar zanesti ali prositi za morebitno pomoč, zavetje in podobno.
Ozdravljeni sleporojeni se ne izmika. Ni se skril, ko so ugotavljali njegovo istovetnost, ni ostal tiho, ko so ga spraševali o Jezusu. Še več. Ni se bal niti tega, da je farizejem dal vedeti, da ne dojamejo oz. da nočejo dojeti znamenja, ki se je zgodilo, in kdo je tisti, ki ga je naredil. Skratka: ozdravljeni sleporojeni pričuje. Pričuje in tudi izpove vero v Jezusa, katerega imenuje »Gospod«, se pravi »Bog«. Ni bil ozdravljen samo telesne slepote, ampak mu je bilo dano videti tistega, ki daje vid in ustvarja človeku oči.
Božji otrok je kakor ozdravljeni sleporojeni: Prepozna Jezusa, ga prizna za svojega Boga, veruje vanj in o njem pričuje. Zaveda se in spoznava, da se na njem razodevajo Božja dela. Božji otrok spoznava, da je on sam, drugi ljudje in vse stvarstvo, čas in prostor in vse, kar obstaja in se dogaja, Božje delo. Božji otrok išče Boga v stvarstvu in v bližnjem, v Božji besedi in v zakramentih ter – in to je zelo pomembno – se pusti najti. Božji otrok se pred Bogom in pred ljudmi ne skriva, temveč pusti, da ga Bog sam najde, nagovori in na njem razodene svojo voljo in svoj načrt.
Božje otroštvo je v tej zastonjski, dvosmerni, vzajemni in obojestranski želji po odnosu, pripadnosti, medsebojnem odkrivanju in – kot smo lahko odkrili prejšnjo nedeljo v zgodbi s Samarijanko – skupni hoji skozi življenje. Že z ljudmi si vsega tega želimo, ker nam daje smisel lastnega obstoja in vrednosti.
Prenesimo ta vzorec tudi na naš odnos z Bogom. Zakaj si ne bi tudi z Bogom privoščili sprehod v popoldanskem vetriču (kot piše v poročilu o stvarjenju), zmenek ob vodnjaku (kot nam govori zgodba o Samarijanki) in pogovor z njim? Bog komaj čaka, da nas najde in da se med nami in njim zgodi srečanje – tako spontano in pristno.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul