Evangeljski odlomek današnje nedelje (Mt 5,13-16) je na prvi pogled precej retoričen in samoumeven. Jasno je, da se sol ne pokvari, da se mesto na gori ne more skriti in da svetilko postavljajo tako, da sveti vsem v hiši. Če smo Jezusovi učenci sol, mesto na gori in svetilka, je jasno, da bodisi smo Kristusovi sledilci, ali pa nismo. Tretje možnosti ni. Gre torej za našo istovetnost oz. pripadnost: si ali nisi, ne gre drugače.
A to je zgolj površina današnjega odlomka. Naslednja, malo globlja, plast tega odlomka bi lahko bila tale: Zgled bomo dajali v vsakem primeru, na tapeti bomo v vsakem primeru in o nas se bo govorilo v vsakem primeru. Skratka: kristjani smo – v dobrem ali v slabem – opazni, nezamenljivi in dajemo pomemben doprinos družbi, v kateri živimo. Naša vloga je upoštevanja vredna in zaznamuje ta svet.
Obstaja pa še ena plast razumevanja teh štirih vrstic današnjega evangelija. Razumemo jo, če imamo pred očmi drugi del vrstice pred današnjim besedilom, ki je izpuščen danes in je bil izpuščen tudi prejšnjo nedeljo, ko smo slišali blagre, in sicer: »Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« Naša vloga na tem svetu je torej vloga preroka. Preroke pa so preganjali po krivici, poslušalcem so spraševali vest, načeloma jih niso upoštevali, ljudem in oblastnikom ni bilo prav, kar so preroki govorili, bili so moteči element, govorili so v Božjem imenu in želeli povedati nekaj, kar bo Bog sam naredil, da bi se ljudje spreobrnili. Kristjani smo torej v tej neugodni preroški vlogi – neugodni za nas same in za tiste, med katerimi živimo.
Prerok vedno posreduje neko sporočilo, podoben je pismonoši: kar prinaša (govori ali dela), ni njegova izmišljotina ali pogruntavščina, temveč Božje sporočilo ljudem. Hkrati pa mu je dan uvid in razumevanje – če se evangeljsko izrazim – znamenj časa. Kakor koli obrnemo: prerok je prevodnik Božje besede. Se pravi: on je sol, okus pa je Božji; on je svetilka, svetloba pa je Božja; on je mesto na gori, gora pa je Božja.
Preroka so vedno opazili in vsi so vedeli, da je prerok. Ker pa je sporočal Božje sporočilo, ni bil prijeten sogovornik. Največkrat ga niso jemali resno, ali pa je slabo končal: Amosa so odgnali nazaj domov, Izaija niso jemali resno, Jeremija prav tako ne, Daniela so poslušali ali pa ne, samo Jona so v celoti vzeli resno – in še ti niso bili Izraelci. Ironija pri Jonu pa je še v tem, da on ni razumel sporočila in da njemu ni bilo prav, kar se je zgodilo oz. se ni zgodilo.
Dobra dela, ki naj jih kristjani delamo in drugi opazijo, so taka, da so Bogu všeč in taka, kot jih želi Oče. Samo tako bodo lahko drugi slavili Očeta, ne pa nas. Dobra dela so preroška dejanja, katerih pobudnik je Bog. Mi smo tisti, ki naj jih izvršimo – pa če so nam in ljudem všeč ali pa ne.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi – kakor se je po prerokih. Amen.
Zapisal Luka Tul