V stiski, nesreči, tragediji, razočaranju in še kakšni nepriliki, ki nas neusmiljeno doleti, ni lahko zaznati prisotnosti Boga in se mu izročiti. Bog je namreč v isti »mineštri« z nami. Morda je veliko lažje norčevati se, posmehovati se, preklinjati in zahtevati izpolnitev lastne volje, željà in načrtov. V neugodnih okoliščinah si vsak želi, da bi čim prej minile, da bi se stanje izboljšalo in bi sami bili rešeni nadlog. Želimo to uresničiti sami, ali pustimo Bogu, da on naredi svoje?
V življenju vsak – mukoma ali voljno – nosi svoj križ in naposled na njem tudi umira. Oba hudodelca, ki sta bila skupaj z Jezusom križana, je doletela smrtna obsodba. Eden je potegnil z množico, voditelji in vojaki in je Jezusa preklinjal in zahteval uresničitev svoje volje: »Saj si Judovski kralj – ali kaj?! Naredi nekaj, da se rešimo tega križa in te obsodbe! Kje je zdaj tvoja vojska, kje so tvoji privrženci, tvoja oblast in moč?! Delal si čudeže drugim – naredi še za nas enega! Zahtevam, da odpraviš tudi moje težave in nadloge, ne samo tiste od drugih!« Tovrstni hudodelci gledajo na Boga kot čarobno palčko ali gumb na stroju, ki je programiran, da dela na ukaz, ali pa kot na serviserja ali drugega ponudnika storitev, h kateremu pridemo na popravilo ali naročimo uslugo, na koncu plačamo račun in nas zanj (serviserja ali ponudnika namreč) ne zanima, dokler se težava, okvara ali potreba znova ne pojavi in jo je treba po naročilu odpraviti oz. potešiti.
Drugi hudodelec pa najprej reče nekaj presunljivega: »Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba?« (Lk 23,40). Enaka obsodba kot je doletela Boga? Je to še eno od tistih mest v evangeliju, kjer nekdo (ne)posredno prizna, da je Jezus pravi Bog? Tovrstni hudodelci gledajo na Boga kot sotrpina, sopotnika in sočutnega. Konec koncev je v Jezusu Boga res doletela obsodba, ki se jo običajno izreka ljudem. Bog je torej nekdo, ki je v težavah in nadlogah, stiskah in skušnjavah, nesrečah in tragedijah zraven in ga vse to enako doleti, čeprav samo po sebi nima nič s tem (prim. Lk 23,41) in mu vsega tega ne bi bilo treba prestajati. Ko se ga preklinja, zasmehuje in od njega zahteva izpolnitev lastne volje, molči in posluša. Ni namreč prišel, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki ga je poslal (prim. Jn 6,38). Zato ne stopi s križa in se ne izogiba obsodbi. Hudodelec, ki Boga razume na ta način, prosi: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« (Lk 23,42), in se izroči Bogu in njegovi volji.
Kateremu od hudodelcev smo bolj podobni? Se na Boga spomnimo samo takrat, ko ga preklinjamo, o njem govorimo po nemarnem, ponižujoče in z zasmehom, ali ko od njega zahtevamo izpolnitev lastne volje in kakšno storitev po naročilu? Se mu izročamo tudi v trenutkih nemoči, nebogljenosti in obupa, v trenutkih, ko smo po pravici v enaki obsodbi, kot je bil Bog, ko so ga križali po krivici?
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul