Zelo lepo je, da se poveselimo, ko kdo prejme sv. krst, sv. birmo, prvo sv. obhajilo, se poroči ali je posvečen. Kako pa se veselimo, kadar kdo pride s sv. spovedi ali nas prosi odpuščanja? Priredimo praznovanje, kadar vidimo, da se je nekdo – kot je to storil izgubljeni mlajši sin – po dolgem času pripravljen poboljšati, pobotati in prosi odpuščanja? In vendar se Bog bolj veseli prav teh, kakor vseh tistih, ki redno hodijo k sv. maši in verouku. Naj se torej podamo med izgubljene in svojeglave? Naj zavestno stopimo na kriva pota, tam nekaj časa vztrajamo in se nato vrnemo, da bo Bog bolj vesel?
Gotovo prilike o izgubljeni ovci in drahmi ter tista o usmiljenem očetu niso vabilo v zavoženo življenje in izkoriščanje Božje naklonjenosti. Spreobrnjenje se ne zgodi samo izgubljenim, ampak je nujno tudi za tiste, ki sicer ostanejo doma na varnem, a so zdolgočaseni in se ne znajo več veseliti, ki so jezni na tiste, ki se spremenjeni vrnejo, ki ne prenesejo drugačnega načina verovanja od svojega in ne zmorejo oprostiti – Bogu, drugim in ne nazadnje sebi.
Jezus nagovarja – tako si mislim – zlasti njih. Spreobrnjenje zadeva ne samo izgubljenega, ampak tudi krepostnega, zvestega, pravovernega in razumnega. Kakor je spreobrnjenje naporno in dolgotrajno za izgubljenega, je prav gotovo (ali pa še bolj) zahtevno za pravičnega. Rado se zgodi, da težje ohranimo dobre navade in jih spremenimo v še boljše, kot pa od slabih preidemo v dobre. Lažje je imeti se za pravičnega, kot za grešnika. Lažje je gledati zviška, kot kvišku.
Ko rečemo: »Nikogar nisem ubil, ne kradem, ne varam sozakonca, ne preklinjam, se ne kregam z nikomer, hodim k maši in molim vsak dan, ne mislim hudega in se trudim za dobro,« še ne pomeni, da ne zmoremo grešiti in da nismo grešili. Bojim se, da se s tem bolj izgovarjamo, kot pa izprašamo vest in prosimo za odpuščanje. Hvalisanje – tudi pri sv. spovedi – ni znamenje spreobrnjenja. K sv. spovedi tudi ne hodimo, kot bi hodili na sodišče in hoteli dokazovati, kako smo krepostni in pošteni, ali celo brez greha. Cerkvena zapoved glede sv. spovedi (spovej se vsaj enkrat v letu) je zato tu, ker potrebujemo odpuščanje in spreobrnjenje – vsi. Bog ne obsoja nobenega grešnika in želi, da bi se z njim veseliti tudi tisti, ki živijo svojo vero in so zvesti. Želi, da bi se tudi oni veselili, kot se on sam veseli, ko odpusti grehe.
Bog je velik zato, ker čaka, posluša in sprejme kesanje, obžalovanje in pokoro in komaj čaka, da nam odpusti – vsak greh. Tudi mi smo vabljeni k taki drži: ne samo prositi odpuščanja, ampak tudi podariti odpuščanje, opustiti zamero, videti spremembo na boljše in se je veseliti.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul