Evangelij današnje nedelje nam postavlja zelo preprosto vprašanje: Koliko smo pripravljeni staviti na Jezusa? Odgovor, ki nam ga Jezus sam ponuja, je: Vse ali nič, vsak dan ali nikoli. Odločitev za Jezusa je torej korenita in temeljita, stoodstotna in celovita, ali je pa ni. Jezus ne želi vstopiti samo v nekatere dele, nekatere trenutke, nekatere kotičke našega življenja, ampak v naše življenje kot tako. Sprejmemo tako ponudbo, tak paket?
Če sprejmemo, bomo svoje prednostne naloge oblikovali tako, da ne bodo ovirale te odločitve. Ne bomo se oklepali varnega in domačega okolja, vztrajali pri tem, kar že poznamo in obvladamo, ampak bomo stopili iz območja udobja, vstali s kavča in odšli – tudi v neznano, če bo potrebno. Dovolj je vzeti s sabo križ – vsak dan. Oče v nebesih nam bo dajal vsakdanji kruh in tako pomagal nositi ta vsakdanji križ. Vse ostalo nas ne bo niti zanimalo oz. bo dobilo svoje pravo mesto v našem življenju.
Nam kdo zavida? Nas kdo zavrača? Nas kdo nima več rad zaradi take odločitve? Se nam je kdo celo odpovedal? Morda. Tako se mora zgoditi. Oklepanja in navezovanja na ljudi, njihove navade in predstave ne bomo našli v Jezusovi ponudbi. Nasprotno: Ljudi bomo imeli radi, kakor jih ima rad Jezus. V naše navade in predstave bomo spustili Jezusa. Naše misli in načrti bodo skladni z njegovimi. Nam to predstavlja križ? Jezus nam ga pomaga nositi. Naš križ postane tudi njegov križ. Ker ga je on že nesel in na njem že umrl, ni strahu, da bi od nas zahteval preveč ali nas pustil same.
Kakor odločitev za gradnjo stolpa in strategijo vojskovanja zahteva svoj premislek, čiste račune, stvaren pogled ter dobro analizo in načrt, tako je tudi odločitev za Jezusa strateškega pomena in ima strateške posledice. Še več. Odločitev za Jezusa postane naša strategija pri zidanju in vojskovanju – vsak dan. Jezus je izbral strategijo križa in tako človeštvu odprl pot v srečno večnost. Križ je postal orodje odrešenja, križ je postal novo drevo življenja. Da, tudi trpljenje je del te strategije. Ne samo da je potrebno, ampak postane tudi smiselno.
Tudi pri gradnji stolpa in vojaškem spopadu ne gre brez odpovedi, tveganja in bolečin. Kot beremo v evangeliju, pri tem Jezus ne gleda zgolj na začetek, ampak zlasti na konec. Ni toliko važno, kako začnemo, temveč kako začeto končamo. Tudi pri vsakdanjem nošenju križa glejmo na cilj, na konec, ne samo na začetek ali katerega od vmesnih korakov. Kateri zidar ne gleda na to, da gradnjo dokonča? Kateri vojaški strateg nima pred očmi končne zmage? In če tega ne počne, ni pravi zidar in vojaški strateg.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul