Morda je nauk današnjega evangeljskega odlomka naslednji: Ne naveličajte se prositi Boga. Molitev, s katero se pogovarjamo z Bogom, je znamenje zaupanja, da bo Bog dal ne samo to, kar ga prosimo, ampak ob najboljšem času in na najboljši način. Molitev (prošnja, zahvala, izročitev…) je znamenje dobrega odnosa. Če nismo v dobrih odnosih ničesar ne prosimo, se ne zahvalimo in se ne izročamo.
V svojih molitvah se ne bojmo biti nadležni pred Bogom. Jezus sam pravi, da »vsak, kdor prosi, prejme; kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« (Lk 11,10). Že mi sami, če je nekdo dovolj nadležen, ustrežemo in damo, kar prosi. Kaj šele Bog, ki točno ve, kaj potrebujemo – sploh, če za to tudi prosimo.
Uslišanje neke prošnje – da ne bo pomote – ne deluje po načelu »daj – dam«. Molitev ni terjatev ali izsiljevanje, temveč znamenje zaupanja. Če kdo ni bil ali ne bo uslišan, še ne pomeni, da ga Bog ne posluša. Se je pa potrebno vprašati, če prav prosim za prave stvari. Če je moja prošnja zgolj odraz moje muhavosti ali razvajenosti, če prosim za napačne ali celo za slabe stvari, če sem v svojih molitvah škodoželjen, ne morem računati, da bo Bog podpiral moje napačne drže ali obnašanje.
Morda prav zato pravi Jezus, da Bog daje »Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,13). Brez njegovega navdiha Boga zagotovo ne prosimo prav ali za prave stvari. Zato je zelo dobro, da v svojih molitvah najprej prosimo za Svetega Duha. On nam bo dal, da se bomo na Boga prav obračali in mu tudi zaupali. V Svetem Duhu vedno prav prosimo. Ne pozabimo tega.
Sveti Duh nam bo dal prav razumeti Božjo besedo, nam bo navdihnil prave misli in besede in nas usmeril k pravim odločitvam in dobrim dejanjem. Sami, kakor piše apostol Pavel, včasih res ne vemo, kako ali za kaj prositi. Zato pa Sveti Duh prosi za nas, prosi z nami, prosi preko nas. On nam tudi vliva zaupanje, da bo naša molitev uslišana. Če tega zaupanja ni, ne moremo pričakovati Božjega posega.
Goreča molitev mnogo izprosi. Če je kdo povezan z Bogom, naj ne dvomi v Božji odziv. »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,7) pravi Jezus. Sveti Duh naredi prav to, da ostanemo v Bogu in govorimo besede, ki so od njega navdihnjene. Od Boga navdihnjene besede naj ne bi bile uslišane? Nikakor.
Ne obupajmo in ne naveličajmo se prositi za Svetega Duha in po njegovem navdihu izročati sami sebe, drug drugega in svoje življenje Bogu. Jezus celo nauči učence molitev očenaš. Ta molitev povzema vse naše molitve. Konkretizirajmo jo. Prosimo Boga in zaupajmo mu naše konkretne potrebe. Bodimo mu hvaležni za stvari, ki se zdijo samoumevne.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul