Velikokrat rad rečem, da če bi Cerkev bila zgolj in samo človeška stvarnost, bi propadla v prvih dvajsetih letih svojega obstoja. Takrat in danes je (bilo) veliko mnenj, struj, pogledov in načrtov, kako in komu oznanjati Kristusa, deliti zakramente, sprejemati v občestvo in pričevati za vero. In vendar so pričevanje, drža in delovanje Cerkve še vedno aktualne in izzivalne. Čeprav je človeški dejavnik zelo izpostavljen in kritiziran, celo namenoma in v škodo, se vedno znova kaže tudi njena Božja razsežnost.
Kot izvemo iz današnjega evangeljskega odlomka, Jezus sam prosi za vse, ki bodo oznanjali in slišali njegovo besedo. Prosi ne nazadnje za nas, ki živimo tukaj in sedaj. Prosi za nas in hoče, da bi živeli in delovali tako kot on sam, ter bili tako povezani med seboj kot sta on in Oče. Spraševati se, kako je to mogoče in kako se bo to zgodilo, je upravičeno. Hkrati pa na vsak način doseči isti cilj z zgolj in samo človeškimi potezami in vzvodi, je jalovo. Preveč smo si različni, preveč je mnenj, struj, pogledov in načrtov.
A Jezus pove še nekaj, nekaj odločilnega. Enost in edinost med njegovimi verniki ni človeško delo, temveč Božje. Jezus prosi Očeta, naj bodo njegovi verniki eno, kakor sta onadva. Ne prosi nas, ni prosil apostolov. To seveda ni izgovor, da delamo drug proti drugemu, češ, »Bog bo itak poskrbel«. Gre za to, da privzamemo tako držo, da bo Bog lahko delal preko nas in med nami, z nami in za nas. Gre za to, da bi bili voljni sprejeti njegovo delo za našo enost in edinost. Gre za to, da bi sodelovali pri graditvi enosti in edinosti, kakor si jo zamišlja Bog sam.
Kot lahko opazimo, imamo ljudje velike težave že z zavzemanjem enotnega stališča in oblikovanjem enotnega mnenja. Težave imamo s tem, kako spoznavati Božji načrt in voljo za nas. Težave imamo s tem, kako sprejeti in kako se soočiti z izzivi, ki jih je Bog za nas predvidel in nam jih pošilja. Če pa iz tega prizadevanja in poskusov izključimo Boga, pa je sploh vse skupaj misija nemogoče.
Da, naša volja, naša pamet, naša svoboda in sposobnosti so svojevrstne »meje« za Božjo vsemogočnost. A vsakič se izkaže, da te »meje« dvigamo mi sami. Ne samo, da smo bolj papeški od papeža, ampak se delamo bolj Božje od Boga samega. To pa je velika skušnjava in velika past že od samega začetka človeštva, kot beremo v prvi Mojzesovi knjigi. Želja postati kakor Bog in dejstvo, da smo Božja podoba, nista alternativa ali konkurenca (kakor je prvega človeka prepričala kača), temveč platí iste medalje. Dejstvo, da smo Božja podoba, nas dela (ali nam vsaj daje priložnost, da smo) taki, kot je Bog, se pravi: imeti Božji pogled, delati in razmišljati na Božji način in govoriti po Božjem navdihu.
Jezus sam prosi in hoče, da bi bili edini med seboj, kakor sta on in Oče. Pustimo, omogočimo in navzemimo se tega Božjega obzorja za nas.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul