Eden od prizorov, ki izstopajo v današnjem evangeljskem poročilu, je ta, da se nebo odpre, ko Jezus moli (prim. Lk 3,21). On, ki je po svojem bistvu potopljen v Svetega Duha, še več, je eno z njim, s svojo molitvijo izprosi, da se odpre nebo, se na zemljo spusti Sveti Duh in da Oče spregovori. Takemu prizoru rečemo Božje razodetje (kdor se rad naslanja na grščino, bo temu rekel teofanija). Priča smo namreč temu, da se Bog sam pokaže, spregovori ali nekaj naredi in ga ljudje lahko zaznamo s svojimi čuti.
In to še ni vse. Kadar smo krščeni (dobesedno: potopljeni) s Svetim Duhom, kakor Janez Krstnik opiše krst (dobesedno: potopitev), ki ga deli Jezus, takrat bomo zmogli delati tisto, kar dela on sam. S krstom namreč postanemo del Kristusovega telesa, ki je Cerkev, in smo deležni darov Svetega Duha. Tako zmoremo tudi moliti k Očetu v Jezusovem imenu. Zaupamo in verujemo, da se tako lahko zgodi? Zaupamo in verujemo, da naša molitev lahko pri Bogu nekaj izprosi? Zaupamo in verujemo, da se v molitvi lahko odpre nebo in nam postane Bog dostopnejši?
Kadar molimo kot udje Kristusovega skrivnostnega telesa in zbrani v njegovem imenu (sami ali, še bolje, z drugimi), takrat je z nami on sam. Taka molitev pa spreminja najprej nas same, nato pa še tok dogodkov in s tem zgodovino človeštva. Preko molitve se v življenju razodene Bog in nam pove, kaj naj storimo, kaj naj govorimo in kako naj mislimo. V Svetem Duhu, v katerega smo potopljeni, je to mogoče. Zaupamo in verujemo, da je to mogoče?
Že v življenju Janeza Krstnika se je Bog tako razodeval, da so ljudje mislili, da je on obljubljeni odrešenik. Že v življenju ljudi, ki so živeli pred Kristusovim prihodom na svet, se je Bog razodeval in deloval preko njih. Kako naj se ne razodeva in deluje preko tistih, ki so Kristusovi? Janez Krstnik, ki ga omenja današnji evangelij, je resnično zgled za nas. Ker je bil poslušen Bogu in je delal, kakor ga je Bog navdihoval, je s svojim življenjem živel odrešenje, ki je prišlo s Kristusom. Še več, pokazal je na Kristusa, ga prestavil ljudem, govoril o njem, ga videl in o njem pričeval.
In mi da tega ne zmoremo? V Svetem Duhu zmoremo. V istem Svetem Duhu, ki ga je Jezus poln in s katerim krščuje (dobesedno: potaplja) tudi nas. V Svetem Duhu živimo odrešenje in svobodo, kakor si zamišlja Bog, saj nas on povezuje v Kristusovo telo, ki je Cerkev. On naredi, da je Bog vesel tudi nas ljudi. Kakor Janeza Krstnika, naj tudi nas ne premagajo nadloge, nasprotovanja, zatiranja, porazi, izgube in razočaranja, ki nas doletijo. Konec koncev naj ne zmagamo mi sami, naša volja, naše ideje, naše besede in naše predstave o tem, kako bi kaj moramo biti. Kakor Janez Krstnik tudi mi odstopimo prvo mesto Kristusu. Pustimo in v molitvi prosimo, naj zmaguje Kristus. Mi pa bodimo njegovo razpoložljivo orodje.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane, se po vas širi in zmaguje. Amen.
Zapisal: Luka Tul