Današnji evangeljski odlomek je dokaz več, da človek ne more shajati brez komunikacije z bližnjim. Človek je bitje, ki »mora« deliti, izraziti, povedati, izpovedati in razodeti. Človek ne more biti tiho, ne more zadržati zase nekaj, kar pričakuje, česar se veseli, kar ga gane in prevzame. Človek je – pa naj se sliši še tako izpeto – bitje izražanja in gradnje odnosa. Če pa dovoli, da ga v vsem tem obišče Bog sam, je življenje kot pesmica, ena sama hvalnica.
Evangelist nam danes predstavi srečanje dveh nosečih, dveh žena, ki pričakujeta rojstvo, dveh žena, ki jima je bilo dano postati materi. Obe predstavljata izpolnitev obljube, obe sta priči tega, da je otrok dar. Ena je namreč spočela v starosti in so jo imeli za nerodovitno, druga pa je znamenje nove mladosti, ki je sad Božjega posega, ki na trenutke gre mimo človeške volje ali načrta. Bog obdari dve ženi mimo vsakega človeškega dojemanja. Evangelist pravi, da je Elizabeti zaradi nosečnosti bilo nerodno, Mariji pa je grozila javna osramotitev. A sta obe bili voljni za delovanje Svetega Duha, obe sta bili deležni njegove bližine in navdiha.
Angel je pozdravil Marijo, Marija pa Elizabeto. Sveti Duh je napolnil obe. Postali sta prevodnici Božje govorice, Božje zamisli, ki v Svetem Duhu vse naredi rodovitno, polno življenja in veselo. Marijin pozdrav Elizabeti ni zapisan. Morda je bil povsem običajen in spontan, kakor so se pač po navadi pozdravili. A Elizabeta zazna, da jo je obiskala mati njenega Boga, Boga njenih očetov po krvi in po veri. Gotovo tudi naš povsem običajen pozdrav razveseli – zlasti nekoga, ki ga že dolgo nismo videli, ali ga dolgo pričakujemo. Človeštvo je – slišali smo prejšnjo nedeljo – živelo v pričakovanju Božjega obiska. Elizabeta je prototip tega človeštva, Marija pa nosilka Božjega obiska.
Ob današnjem evangeliju želim vsem, da bi znali pozdraviti ljudi kakor Marija (spontano in preprosto) in Elizabeta (polni Svetega Duha). Vsem želim, da bi na človeški pozdrav odgovarjali z navdihom Svetega Duha. Vsem želim, da bi nas pozdrav bližnjega ganil, od veselja premaknil in poživil. Vsem želim, da bi nas bližina Boga, ki prihaja k nam na obisk po človeku in kot človek, naredila podobne Elizabeti. Vse, kar je zastarelega in okostenelega, naj da prostor svežemu in gibčnemu, naj nas naredi pristno vesele in navdušene nad Božjim posegom v našo osebno zgodovino in osebno zgodovino naših bližnjih.
Si predstavljamo naše odnose, če bi znali naše matere in žene blagrovati tako kot Elizabeta Marijo? Si predstavljamo svet, kjer bi v bližnjem videli prinašalca Boga? Elizabeta pooseblja nas same, ko se zavemo, da je Bog posegel v našo osebno zgodovino. Bog namreč vstopa v zgodovino vsega človeštva preko konkretnih, osebnih zgodb, tudi naših. Dovolimo mu priti na obisk in veselimo se ga. Naj Božja spontanost poživi vsako našo rutino.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in po vas obiskuje svet. Amen.
Zapisal Luka Tul