Ko poslušamo odlomke, ki govorijo o poslednjih časih in dogodkih, se zdrznemo. Že slišati o stiski in velikem strahu človeka navda z negotovostjo, kaj šele, ko se take stvari dejansko zgodijo. A to ni vse. Ko poslušamo odlomke, kot je današnji, ne pozabimo še nečesa, o čemer govorijo: Odrešenje se bo zgodilo, Božji načrt se bo izpolnil, Sin človekov bo prišel »z močjo in veliko slavo«, Božje obljube se bodo uresničile. Bog je zvest temu, kar govori – do konca. Vprašanje je, koliko in kako smo mi pripravljeni.
Da je človeka strah, ni nič čudnega. Ta občutek je povsem običajen, zlasti ko se dogajajo stvari, ki niso pod našim nadzorom. Na vsake toliko časa nas dogodki na to spomnijo: od potresov in poplav, do suše in bolezni. Kaj storimo, ko se to začne dogajati? Kako se počutimo? Česa se oprimemo? Enako bo ob dopolnitvi časov in sveta, o kateri govori današnji evangeljski odlomek. Zgodila se bo ne glede na nas. Kako se bomo mi na to odzvali – to je vprašanje.
Lahko si zatisnemo oči, si dopovedujemo, da je vse skupaj nič, lahko bežimo od stvarnosti, kot da se nas ne tiče. Tovrsten beg pa je nevarna stvar. Je kot mamilo oz., če uporabim evangeljske besede, obteženo srce. Razuzdanost (odpoved zdrave pameti in vseh moralnih zavor), pijanost (pretiravanje v zabavah) in življenjske skrbi (kaj bomo jedli, pili, oblekli, kako bomo čim boljše prišli skozi, kako bi čim več materialnega pridobili) so kot mamila – odvračajo od stvarnosti in povzročijo, da gredo pomembni in odločilni dogodki mimo nas. Zaradi obteženega srca ostanemo zadaj, zamudimo priložnosti in naposled osirotimo, ostanemo brez vsega.
Ko torej nastopi stiska, preganjanje, naravne in druge katastrofe – kaj storimo? Jezus nam danes jasno pove, kaj je protiutež in zdravilo obteženemu srcu: čuječnost in molitev. Ko se nenadzorovane stvari začnejo dogajati, takrat »se vzravnajte, in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje« (Lk 21,28). Ne podleži, o človek, ne beži od dogodkov, ne omamljaj se, ne zatiskaj si oči, ampak jih dvigni kvišku. Vsaka stiska in nadloga, katastrofa in polom je priložnost za odrešenje, priložnost za boljši jutri, priložnost, da zraste nekaj boljšega, priložnost za uresničitev Božje zamisli.
Brez stanovitnosti v molitvi in pozornosti na znamenja časa (čuječnost), bomo nebogljeni in nemočni, brez idej in obzorja. Današnji evangelij ob začetku cerkvenega leta in ves adventni čas nas spodbuja k stanovitnosti in čuječnosti. Naša molitev naj ne bo samo tu pa tam, ali samo takrat, ko nam gre kaj narobe ali grozi, da bo tako šlo. Naša molitev naj bo zvesta in iz srca. To je kot pogovor s prijateljem, ki nam je blizu in ga imamo radi. Vsako priložnost izkoristimo, da smo povezani z njim. Naj se ne prekine tudi naša povezava z Bogom. V času epidemije smo imeli in še vedno imamo priložnost, da izboljšamo naše povezave.
Odrešenje je blizu, približuje se – dvignimo naše glave, poglede in srca, kajti s tako držo, z molitvijo in čuječnostjo bomo prišli dobro skozi vse prigode in nezgode, ki so še pred nami – to nam zagotavlja Jezus danes. Tako bomo v srcu veseli in bomo lahko stopili pred Jezusa, ko bo prišel.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.