Nedolgo od tega me je nekdo vprašal, če naj poklekne, ko prejema sveto obhajilo. Lahko bi našteval, kaj predvideva obrednik za sveto obhajilo in razlagal, zakaj je to dobro. In gotovo se ne bi zmotil. Nekatere kretnje so namreč predvidene, celo predpisane, da z njimi pokažemo spoštovanje do svete evharistije. Te kretnje so sad premisleka, celo razprav, in so postale del nekega izročila, postale so običajne.
Tudi umivanje posod in rok je pri Judih znamenje spoštovanja, vdanosti, celo pokorščine Bogu. Lahko bi našli celo higiensko ozadje vsega tega, a se bomo ustavili pri bogočastju in religiji, kajti ravno to je srčika današnjega odlomka iz evangelija po Marku.
Religija je namreč – oprostite, če malo poenostavljam – zbirka običajev, določil, obrazcev, besed in kretenj, ki veljajo pri obhajanju nekega obreda in so zunanje znamenje oz. so značilni za neko veroizpoved. Religija pa ne sme – če uporabim besede današnjega evangelija – ostati ali postati zgolj »izročilo prednikov«, ki se ga bolj ali manj krčevito držimo.
Jezus namreč graja tako oklepanje zunanjih navad, ki vodi v rutino, v ponavljanje kretenj in besed, ki pa ne spregovori nikomur. Kot bi se prepirali, če mora neka sveča stati centimeter bolj levo ali bolj desno, ne bi pa niti pomislili, čemú je tista sveča namenjena. Zunanja znamenja, kretnje in besede imajo vedno neko ozadje, neko zgodbo in izkušnjo, ki je ne vidimo, temveč jo lahko samo doživimo, okusimo in ponotranjimo. Šele takrat nam bo zunanjost spregovorila.
»To ljudstvo me časti z ustnicami,« se pravi navzven ponavlja neke besede, »a njihovo srce je daleč od mene,« ne čuti več z menoj, si ne vzame teh besed k srcu, te besede ne sežejo več do srca, da bi ga spremenile in naredile plemenitega in bi iz njega ne prihajale več »hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlep, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.« Zunanja znamenja in notranja drža (ustnice in srce) naj bodo pri človeku, ki časti Boga, v soglasju, v skladnosti in ujemanju, naj se dopolnjujejo in bogatijo.
Naj se vrnem k začetnemu vprašanju: Poklekniti med prejemanjem svetega obhajila ali ne? Odgovor je zelo preprost: Zunanja kretnja naj bo izraz notranje drže. Kar naredimo s telesom, naj prihaja iz srca, s katerim ljubimo Boga in bližnjega. Kretnja naj ne bo zgolj religija, temveč odraz osebne vere.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul