Nekoč sem slišal, da če kdo gre ali ne gre k sveti maši zaradi duhovnika, je nekaj narobe. Nekaj je narobe, če (ne) gremo k sveti maši zaradi cerkve, obreda, pridige, pesmi, lastnega užitka, sedežnega reda, prijateljskega druženja, lastne koristi, da se pokažemo… Nekaj je narobe, če se ustavimo in pustimo pogojevati od zunanjosti ali lastnih želja, predstav, volje. Mar ne gremo k sveti maši, da bi srečali Jezusa in se ob njem okrepčali? Mar ne gremo k sveti maši zato, da bi slišali in videli Jezusa samega?
Težko je iti mimo vidnega in drugače čutnega, težko je iti mimo praznega želodca in žejnih ust. Težko je iti nekam, kjer se ne zabavam in mi dogodek ni zanimiv. Težko je dolgočasiti se in v nedogled čakati. Zato mi je jasno, zakaj so ljudje hodili za Jezusom, ker so dobili jesti in nekaj lepega slišali, videli znamenje in sploh velika Božja dela. A graditi na priljubljenosti na osnovi tvarnih, otipljivih in senzacionalnih stvari, je kratkoročno. Jezusa je celo samo hudi duh skušal v tem.
Če pogledamo v preteklost, smo najbolj zadovoljni prav z nekom, ki nam daje »kruha in iger«, hrano in zabavo. Nekateri rimski cesarji so gradili svojo popularnost s tem, da so prirejali krvoločne igre v amfiteatrih in dali hlebček kruha tistim, ki so tja prišli. Kako lepo je slišati in seveda doživeti, da je na neki žurki ali pa po sveti maši hrana in pijača zastonj za vse. Take duhovnike, ki to prirejajo, imamo po navadi zelo radi. Naj kot šalo dodam, da morda ravno zato pride kdo k sveti maši samo nekajkrat v letu.
A Jezus razkrinka tako razmišljanje. Središčno pri njem (in s tem pri sveti maši in sploh v krščanstvu) ni imeti poln želodec hrane, polne oči blišča in polna ušesa besed, temveč biti z Jezusom, ga poslušati in se učiti ob njem. Središče krščanstva je Jezus sam, ne pa vsa zunanjost, ki nas – hvala Bogu in dobrim ljudem – k njemu nagovarja in jo najprej in najbolj čutimo. Nič narobe, seveda, če imamo lepe cerkve, lepe obrede in ne nazadnje lepega in sposobnega duhovnika, a to ni najbolj pomembno.
Zato pravi Jezus, da če pridemo k njemu, ne bomo lačni in žejni. Vse ostalo je minljivo in ob vsem ostalem bomo znova in znova imeli prazen želodec, oči in ušesa. Vse ostalo je jed, ki mine: hrana, pijača, lepa pridiga, lepe pesmi, lep in sposoben duhovnik, lep obred, lepa cerkev, čudeži itd. Ne postanimo nenasitni jedci in zbiratelji, iskalci užitkov in zabave, ampak željni srečanja z Jezusom. Kar koli že delamo, kamor koli že gremo, kar koli že doživljamo in s komer koli se srečujemo ali živimo – naj se naše življenje ne konča pri tem in naj ne živimo samo od tega, ampak naj nas vodi k Jezusu, ki nam je vse to dal.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisa Luka Tul