Božjih del ne razumemo samih po sebi. Ni samo po sebi razumljivo, kar Bog dela v stvarstvu. Božja dela si je človek različno razlagal, različno jih je dojemal. Spričo Božjih del se človek odzove in obnaša zlasti na dva načina: z godrnjanjem na eni strani in z željo dati se poučiti Bogu na drugi. Skozi zgodovino odrešenja se je Bog potrudil za človeka in mu v različnih okoliščinah prihajal naproti, ga reševal, poučeval in vzgajal. A pri vsakem od Božjih posegov je bilo zraven tudi godrnjanje.
Eden bolj poznanih godrnjanj človeštva nad Božjim delom je bilo prisotno med izhodom iz Egipta. Ljudstvo je bilo sprva navdušeno nad pridobljeno (podarjeno pravzaprav) svobodo izpod egiptovskega suženjstva, a kmalu se je pokazal njegov pravi značaj: pritoževalo se je in upiralo, godrnjalo in celo zavrnilo Božjo ponudbo. V svoji trmoglavosti se ni pustilo poučiti Bogu. Da, Božja dela niso sama po sebi in takoj razumljiva, kaj šele všečna ljudem.
Godrnjanje je eden od najbolj negativnih glagolov v Svetem pismu. Odraža človekovo samovoljo in navidezno, površno vedenje, Izraža se v zavračanju in zaničevanju vsega, kar mu je ponujeno. Izhaja pa iz temeljnega dvoma in občutka ogroženosti, iz nevednosti, laži in strahu. Človek namreč pogosto misli, da več ve in zmore, kot dejansko ve in zmore. Godrnjanje je torej odraz človekovega omejenega spoznanja in razumevanja dogodkov in stvari, človeka in Boga.
Tudi za kristjana ni kar samoumevno, da je Jezus kruh iz nebes, da je kruh življenja, da je od Boga in hkrati Bog in človek. Ni samo po sebi logično, da ni vse v tem, kar se vidi in sicer zaznava s čuti. Velikokrat ponavljamo, velikokrat slišimo, kdo in kaj je Jezus, ni pa nujno, da to tudi na prvo žogo sprejmemo in kar takoj vzamemo za svoje. Dati poučiti se Bogu je kar težka stvar, saj se človek vse bolj zaveda svojih sposobnosti in uživa vedno več sadov svojega dela in pridobitev. Že sam čut za presežno (se pravi: da je nekaj ali nekdo nad nami, ki vodi vse in ga ne moremo zaznati s čutili) – tako se zdi – postaja nekaj neobičajnega, celo tujega. Kaj šele osebni odnos z Bogom in razumevanje njegovega delovanja. Človek ima danes toliko možnosti in pripomočkov, da je – tako je prepričan – sam sebi zadosti in da ne potrebuje ponudbe »od zgoraj«, da bi lepše živel.
A ravno v tej samozadostnosti in prepričanju vase se kmalu kažejo nepopolnosti tvarnih dobrin. Človek namreč hrepeni vedno po nečem novem, večjem, boljšem. Kar danes doseže ali izumi, je kmalu za v muzej. Njegova hrepenenja se ne potešijo v lagodnosti, ki jih današnji življenjski slog ponuja. Sreče ni v golem zadovoljevanju potreb, temveč v odnosu in učljivosti. Zadovoljstva ni v godrnjanju in upiranju, temveč v osebni rasti in uresničevanju Božjega načrta. Doseganje tako sreče kot zadovoljstva pa zahteva napor, odpoved celo. Kdor pri tem ne samo reče, da veruje v Boga in zna na pamet molitve, zapovedi, blagre itd., ampak tudi verjame Bogu, njegovi besedi in dela, kar je Bogu všeč, ta bo živel in ne bo umrl. Kdor sega po hrani, ki jo Bog ponuja, se pravi Jezusu samemu, ima večno življenje.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul