Popolna zmeda: Množica pritiska, vsi so lačni in protestirajo, ni časa niti za malico, žlahta si misli svoje in želi Jezusa vzeti zase, širijo se govorice o Jezusovi obsedenosti s hudim duhom, uradne oblasti Jezusa malodane izobčijo… Noro. Kot bi se dogajala jutranja prometna konica na avtocesti: Avtomobili se po polžje premikajo naprej, vsevprek se trobi, nekateri se jezijo in preklinjajo, tovornjaki obstanejo, kakšen motorist se rine mimo vseh, vse je živčno in neučakano, vsi bi radi prišli čim prej na cilj.
Kaj pa Jezus? Jezus je pri vsem skupaj podoben pešcu na tej avtocesti življenja. Pomislimo na prometno poročilo, če se na avtocesti pojavi pešec: »Na avtocesti A1 v smeri proti Kopru, med priključkoma Brezovica in Vrhnika, je na vozišče zašel pešec. Voznike prosimo, da zmanjšajo hitrost, vozijo previdno in se pešcu izognejo.« Vozniki bi se verjetno čudili ali pa zgražali nad tem človekom, policija bi ga skušala prijeti, kaznovati in odstraniti z avtoceste, če bi tega pešca nekdo poznal in si vzel čas zanj, bi se verjetno ustavil in ga bolj ali manj na silo skušal prepričati, naj sede v avto in ne počne neumnosti.
Pešec – po vseh pravilih – ne spada na avtocesto. Pešec ne sme na avtocesto. Pešec je moteči element na avtocesti. Pešačiti po avtocesti je kaznivo, zlasti pa zelo nevarno. Kdor gre peš po avtocesti je bodisi nor, bodisi… svetnik. Včasih – vsaj tako si lahko mislimo – gre celo za isto osebo. Eno pa je gotovo: takega človeka je treba zaradi varnosti vseh odvesti. In vendar Jezus prevzame vlogo pešca na avtocesti. Odzove se mirno, a hkrati odločno in zelo nazorno. Ne popusti v svoji drži in ne da se premamiti od mnenja javnosti in žlahte. Skušajo ga prijeti, on pa gre mirno sredi med njimi dalje. Ni namreč obseden s hudim duhom, temveč je poln Svetega Duha.
V vrvežu življenja, v negotovih okoliščinah, v skrbi za šolo, družino, službo in čas za kosilo se zgodi, da začnemo hiteti z avtocestno hitrostjo; da začnemo biti živčni in da komaj čakamo, da se vse skupaj čim prej konča in nas cel svet končno pusti na miru. Po drugi strani pa smo se takega hitrega in zahtevnega ritma tako zelo navadili, da je iti počasi čudaško in ustaviti se nepredstavljivo in noro. V vsem tem vrvežu Jezus sploh ne najde mesta, ker smo ga vanj pozabili povabiti, ali pa ga odstranili kot pešca z avtoceste. Pešec – po vseh pravilih – ne spada na avtocesto. Pešec ne sme na avtocesto. Pešec je moteči element na avtocesti. Toda ta pešec je Jezus sam, poln Svetega Duha.
Naše razpetosti, hitenja, živčnost, nesreče in negotovost navadno pripišemo zunanjim dejavnikom: pritisk v službi, slaba družba, kriminal, mamila, gneča na cesti, policist, ki teži, zakoni, ki se nam zdijo nesmiselni, prepočasni vozniki, predrzneži, ki se vrivajo v vrsto, itd. Jezus pa se pri vsem tem mirno sprehaja in govori o »notranjem« sovražniku. Da, marsikaj hudega, zlega in sprevrženega se rodi v človeku, šele nato se pokaže navzven. Negotovost v sebi, razdeljenost med dobrim in slabim, razdeljenost zaradi slabih izkušenj ali življenjskih tragedij, razdeljenost med obveznostmi in razvedrilom, razdeljenost med javnim mnenjem in lastnim prepričanjem, razdeljenost zaradi tako široke izbire in ponudbe… to najbolj zamaje človeka.
Jezus pa se mirno sprehaja med vsem tem in gre dalje. Če se kdo odloči in gre za njim, če kdo vzame resno njegove besede, če se kdo zna vstaviti ob njem, si vzeti čas za zmenek z njim in nato pogledati na svet, življenje in samega sebe z Božjimi očmi – tak človek bo našel v sebi mir, odgnal bo hudega duha in se pustil voditi Svetemu Duhu. Tak človek bo lažje prebrodil in mirno prenesel vsak avtocestni vrvež življenja in prometno konico v njem. Tak človek bo morda veljal za norega, ker se obnaša kot bi bil pešec na avtocesti, zagotovo pa bo napredoval na poti svetosti.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul