Žene, ki so prišle h grobu, so slišale mladeniča, ki jim je rekel: »Vstal je. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili« (Mr 16,6). Predstavljam si, da si take besede želi slišati vsak, ki je izgubil drago osebo, ki so se mu načrti porušili, ki je doživel takšen ali drugačen zlom v življenju. To so kot pretežki kamni, ki jih sami ne zmoremo odstraniti.
Jezusovo vstajenje pomeni, da je nov začetek možen, da je pot naprej odprta, da je boljši svet dosegljiv. Božji načrt za ljudi je močnejši od naših načrtov. Ne ustrašimo se, če se udejanja počasneje, kot bi si želeli. Ne dvomimo, da zmore Bog obrniti v največji blagoslov to, kar se zdi največja izguba. Da, potreben je čas, da to dojamemo. Kristusovo vstajenje je kot pospešek, ki nam pomaga iti naprej hitreje in dojeti dogodke hitreje.
Jezus po vstajenju čaka svoje učence, da se mu približajo tam, kjer so doma: v Galileju. Nas čaka v naših domovih, v naših opravkih, v naših načrtih, prigodah in, da, tudi v naših grehih in porazih, žalosti in obupu. Prav tam in ne nekje daleč proč, na nedostopnem kraju. Prav tam, kjer smo, nas Jezus pričakuje in želi, da začnemo drugače, boljše in znova, vedno znova.
Velika noč Gospodovega vstajenja je začetek nove poti, začetek boljšega sveta, začetek rasti v najboljšega človeka, takega, kot si ga je zamislil Bog sam.
Kristus je vstal od mrtvih, s smrtjo je premagal smrt in tistim, ki so v grobovih, daroval življenje.
Zapisal Luka Tul