Dragi Jezus,
V dneh okrog tvojega rojstnega dneva slišimo, da si Emanuel – Bog z nami. Morda se mi prav zato poje taizéjski spev »Blizu je Bog, prihaja k nam. Blizu je Bog, le čakaj nanj.« V luči teh besed lahko rečem, da si ne samo Bog z nami, ampak tudi Bog blizu nas, se pravi, dosegljiv in dostopen. Prav zato si postal človek, eden od nas, da bi pokazal, da si tako zelo blizu, da si niti misliti ne moremo. Če se Joan Osborne v svoji pesmi »One of us« sprašuje, kako bi to lahko bilo, nam s svojim rojstvom kot človeški otrok kar sam daješ odgovor.
Ne, nisi neki snob ali tujec na avtobusu, ki se te človek izogiba ali sploh ne opazi. Ne, nisi neki oddaljeni ali omejeni. Novorojenček spregovori vsakemu, se s svojo nebogljenostjo dotakne vsakega – do srca. Resnici na ljubo: že v Betlehemu so te iskali vsi: pastirji in vladarji, modreci in neuki. Vsak s svojim namenom, a vendarle. Nagovarjal si vsakega. In še danes nagovarjaš vsakega s svojim rojstvom. O Božiču se govori en mesec, da o romantiki in čustvih, darilih in lučkah, veselju in kuhanem vinu ne govorimo. Božič je res praznik, ki spregovori vsakemu. Resnici na ljubo: vsak ga razume in praznuje po svoje, a vendarle.
Če smo vsi ljudje nagovorjeni in nam je praznovanje tvojega rojstva tako ali drugače blizu, se v teh dneh sprašujem naslednje: Je zate, s tvojega vidika in po tvojih merilih sploh kdo od ljudi daleč ali oddaljen od tebe? Se za kogar koli lahko reče, da ga nimaš rad in da te njegova življenjska zgodba ne gane, ne seže do srca? Ne samo, da ti seže do srca. V tvojem sočutju ga celo rani, da iz ljubezni krvavi zanj. Ne, nihče od ljudi ni daleč od tebe. Prav vsi smo ti pri srcu.
Tvoje rojstvo kot človek je dogodek za vse. Jaslice, ki jih postavljamo, nagovorijo vse, ki jih vidijo. In ne samo to. Celo postavljajo jih taki, ki so po naših merilih in dojemanju oddaljeni in jih ne srečamo pogosto – vsaj v cerkvi ne. Je torej prihajanje v cerkev res edino merilo za bližino ali oddaljenost od tebe? So verska in katehetska statistika ter štetje nedeljnikov res tista merila, ki vse povejo? Morda povejo malo, morda veliko. Bistvenega zagotovo ne, saj je odnos, ki ga z nekom (tudi z Bogom) živimo, očem dejansko in največkrat skrit. So stvari, ki so vidne le srcu, če mu le pustimo. So stvari, ki jih vidi in zmore videti samo ljubezen. Ne, ljubezen ni slepa. Ljubezen se ne sprašuje.
Da, tebi smo pri srcu in tebi smo vsi blizu, saj si ti blizu vsem. Zato je na mestu vprašanje, če smo drug drugemu pri srcu in blizu, če drug drugemu odpremo vsaj kakšno špranjo srca. Ne dovolimo, da bi drug drugega videli zgolj kot snoba ali tujca na avtobusu, ki se mu izogibamo ali ga sploh ne opazimo. Nevarno je namreč, da začnemo naposled nate gledati kot gledamo na ljudi: prišel si samo za nekatere, dostopen si samo nekaterim, rad imaš samo nekatere. Janzenizem, se pravi, moralni rigorizem, je nevarna stvar. Če si ti blizu in dostopen vsakomur, smo največkrat mi tisti, ki te s svojim zgledom in življenjskim slogom delamo neprepoznavnega in nedostopnega, oddaljenega in tujega, nezanimivega in snobovskega.
Kako in zakaj mi? Kako in zakaj jaz? Ker smo kot Cerkev tvoje telo in ker sem kot človek tvoja podoba. Pa smo tam. Če so naše cerkve in jaslice, da o bogoslužju in petju ne govorim, še tako lepe in dodelane (in prav je tako), so tudi naša srca, je tudi moje srce sposobno s pesmijo in lepoto, domačnostjo in radostjo nagovoriti bližnjega? Da, Jezus, ne samo da si, kot sam praviš, ponižen iz srca, ampak si tudi lep iz srca, se pravi, brez hlimbe in hinavščine. Če je tvoje srce ganjeno in ranjeno od naših življenjskih zgodb, je do našega, do mojega srca včasih res težko priti. Če so naše cerkve narejene iz kamna, si ne dovolimo, da bi bila iz iste snovi tudi srca. Če so naše jaslice narejene iz lesa, si ne dovolimo, da bi naša srca postala olesenela. Če v času okrog Božiča pride več ljudi v cerkev, si ne dovolimo pred njimi zapreti vrat srca.
Zapisal Luka Tul