Prepričan sem, da se ob današnjem odlomku iz evangelija po Marku (6,1-6) potrjuje, da je vera dar. Nekateri je imajo veliko, drugi komaj kaj, nekateri je ne zmorejo, drugim je zanesljiva opora. Bog pač daje vsakemu, kolikor hoče. Vsak človek ima v sebi nekaj vere, vprašanje je le, kaj s tem stori.
Zanimivo se mi zdi, da se Jezus čudi neveri. Zdi se, kot bi ga to spravilo s tira in ga ohromilo –neverjetno. Meja Božje vsemogočnosti je človekova vera in pripravljenost pustiti Bogu, da deluje. Če je Bog ne najde, ne more storiti nobenega znamenja. Brez podlage vere bi znamenje bilo bolj v škodo kot v korist. Morda prav zato ne vidimo vseh čudežev, ki se dogajajo okoli nas? Morda zato življenje samo ni več čudež?
Jezus se spričo nevere svojih rojakov (in verjetno tudi katerega sorodnika) popolnoma preda njihovi volji. Ničesar ne more storiti, ker mu niso verjeli. Še več, spotikali so se nad njim, se zgražali in pohujševali misleč: »Saj vemo, kdo in čigav je.« Obesili so se na to, kdo je, ne na to, kaj dela ali govori. Spravijo se na osebno raven in bolj ali manj naglas rečejo: »Boš ti, ja… Saj vemo, kdo in čigav si.« S tako držo marsikomu lahko raztrgamo življenjske želje in načrte, razbijemo prihodnost in poklicanost, zagrenimo značaj in obnašanje.
Podoben prizor z nizkimi udarci na osebni ravni zasledimo v evangeliju še dvakrat: pri izganjanju hudih duhov in med sojenjem pred velikim zborom. Hudi duhovi se branijo pred izgonom in govorijo, da vejo, kdo je Jezus (sveti, od Boga). Med sojenjem pa se ne morejo zediniti nad Jezusovimi dejanji in besedami, zato veliki duhovnik vpraša Jezusa, če je Božji sin. Tako obramba hudih duhov in obsodba na smrt, kakor tudi nevera rojakov temeljijo na Jezusovi istovetnosti, ne pa na njegovih dejanjih in besedah. Kot bi pozabili, da je sodba nad človekom Božja. Mi lahko kvečjemu presojamo dejanja in besede.
Jezusovo delovanje v Nazaretu, njegovem domačem kraju, ni nič drugačno kot drugod: uči v shodnici, oznanja evangelij in ozdravlja bolnike. A to v domačem kraju očitno nima take teže, kot jo imata istovetnost in pripadnost tej ali oni družini in sorodstvu. Se jim zdi tako neverjetno, kar Jezus govori in dela, da so prepričani, da je nemogoče? Se v njihovem kraju res lahko zgodijo mogočna Božja dela po roki nekoga, ki je eden izmed njih? Imajo res tako slabo mnenje sami o sebi?
»Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši« (Mr 6,4). Tako se Jezus sprijazni s stanjem in preda javnemu mnenju. Domači kraj je pač drugačen od drugih. Prepričanega pač ni mogoče kar tako prepričati. Če nekdo noče, je zaman ponujati mu. Kmet jé, kar pač pozna – z vsem spoštovanjem do kmetov in njihovega pomembnega dela za nas.
Jezus ne obsodi svojih rojakov in sorodnikov. Ne spusti se na njihovo raven in ne igra njihove igre. Preprosto čudi se njihov neveri. Morda je to zgled za nas, ko naletimo na posmeh, pohujšanje, »vsevednost« in zavračanje s strani tistih, ki so nam najbližji. Včasih pač velja pregovor: Sorodniki so kot škornji: ožji so, bolj te boli.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul