Misli za prvo postno nedeljo

Potrebno je iti v puščavo. Celo samega Božjega Sina Sveti Duh priganja tja. Potrebno je iti na samo: v tišino in samoto, kjer ni ničesar in nikogar. Potrebno je doživeti praznino, se izprazniti, da lahko znova izberemo in zaužijemo tisto, kar je resnično potrebno in pomembno. Očiščenje je potrebno, da lahko nekaj lepega in novega, boljšega in Božjega zraste v nas. Neizogibno je to. Prej ali slej se zgodi.
Prej ali slej, neizogibno te Sveti Duh privede na kraj, kjer te preizkusi satan. Ko se to zgodi, se zdijo minute ure, ure dnevi in dnevi leta. Štirideset dni je bil Jezus v puščavi, štirideset let je Božje ljudstvo po prehodu skozi Rdeče morje, ki je prispodoba za krst, blodilo po puščavi. Tudi njemu ni bilo prizaneseno s preizkušnjam in skušnjavami. Za rast in zorenje je potrebna puščava. Tam se pokaže, če in koliko zaupamo Svetemu Duhu, ki nas je tja privedel in s katerim smo zaznamovani. Mali princ je rekel, da je puščava lepa zaradi studenca, ki se skriva v njej. Ta studenec je vreden več kot vse. Ta studenec je raj, je obljubljena dežela.
Jezus se je, poln Svetega Duha, spopadal s satanom, bival med zvermi in bil deležen angelske postrežbe. Bil je poln Svetega Duha. Satan ga ni zapeljal in zveri mu niso storile ničesar. To je raj, to je obljubljena dežela. Tam se ti ne more zgoditi nič hudega. V raju, kot pravi že pripoved o stvarjenju, ni prelivanja krvi, nasilja in škodoželjnosti. Kjer in kadar se uresniči Božje kraljestvo, je tako. Ko odpade vse, kar je samoumevno, ko nimamo več ničesar oprijemljivega, na kar bi se lahko zanesli, ko si sam, nemočen in na čistini, takrat se razodene Bog, šele takrat dobi prostor. Takrat, v nebogljenem položaju, se človek gotovo nauči moliti, takrat gotovo kliče samega Boga. Vse drugo je nezanesljivo in kratkotrajno. To je tako kot na letalu, ki naenkrat nenadzorovano pada.
Potrebno je iti v puščavo. Potrebno je oprijeti se najzanesljivejšega. Tako nas priganja Sveti Duh. Satan nas bo razvajal in zasipal z vsem mogočim, samo da bi nas zamotil. Tam se ne bo pokazal, tam se ni potrebno spopadati z njim in ga odganjati, saj nas že vrti okoli mezinca. V puščavi se ne more skriti in ne more več zavajati. Tam dá vse karte na mizo in gre na nož. Kajti tudi njemu se gre za preživetje in za človeka. Tam se razodenejo angeli in postrežejo. Bog poskrbi in krepča, kjer nihče več ne zmore.
Vedno znova imamo priliko postati bolj Božji. V poganski in zavoženi Galileji Božji Sin oznanja, da se je približalo Božje kraljestvo. V poganski in zavoženi Galileji se apostoli srečajo z Vstalim. V poganski in zavoženi Galileji se začne graditi novo stvarstvo. Kjer se zdi vse kot ena sama shirana puščava, tam je prostor za novo priložnost. Če imamo vsega in preveč, si ne želimo ničesar drugega in smo sveto prepričani, da bolje ne more biti. A ravno to je past in skušnjava. V Egiptu se je vse zdelo boljše in prijetnejše, pa čeprav za ceno svobode.
Spreobrnjenje in vera v evangelij je sad puščave. Zato je potrebno iti v puščavo. Potrebno je najti v njenem in v lastnem osrčju tisti studenec vode, ki teče v večno življenje. Potrebno je najti obljubljeno deželo, kjer je Bog vse in v vsem. Splača se – pa čeprav je za to potrebnih štirideset dni ali celo štirideset let. Jezusu, ki ga je priganjal Sveti Duh, se ni zgodilo nič hudega. Izvoljenemu ljudstvu ni razpadla obleka ali se obrabilo obuvalo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane, vas priganja in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2020