Misli za cvetno nedeljo

Na vprašanje velikega duhovnika: »Si ti Kristus, Sin Blagoslovljenega?« (Mr 14,61). Jezus pove, da je in da ga bodo takega tudi videli. »Tedaj je veliki duhovnik pretrgal svoja oblačila,« (Mr 14,63) in pokazalo se je, kako daleč je pripravljen iti človek: pripravljen je obsoditi na smrt in to kazen tudi izpeljati. Neposredno razodetje Boga – upam, da nisem predrzen ali celo krivoverski – razgali človeka, njegova beseda ga presune kot meč in razodenejo se misli mnogih src (prim. Lk 2,35) – tudi zlohotne. Pred tem so na montiranem procesu proti Jezusu mešetarili in se niso mogli zediniti, sedaj pa se pokaže njihov namen, ki so si ga postavili že pred časom: umoriti Jezusa, češ, dela se Boga (prim. Jn 10,33).

Obleka je zdrknila s človeka in padla na tla. Vsa hinavščina, nevoščljivost in hudobija se ne morejo več skriti. Pred Bogom se nič ne more skriti. Človek, ki zapade grehu, nima druge izbire, kot da se pred Bogom razgali, ostane nag in se nedvoumno pokaže, kakšen je. Ko se to zgodi, ima na izbiro samo še dvoje: priznati greh in se ga pokesati, ali pa dati grehu prosto pot in v njem iti do konca. Nasprotniki so svojo odločitev končno razodeli in jo izpeljali. Bog pusti, da jo izvršijo. Za to je prišel (prim. Jn 12,27).

Človekova obleka, s katero se je zaradi greha pokril, se je pretrgala in človek se pokaže v vsem svojem nasprotovanju Bogu in človeku, ki bi ga sicer skrival: obsoditi na smrti in usmrtiti, ponižati in odstraniti, očrniti in utišati na vekov veke – kakor se zmagovalec znese nad izdajalci. In tako se je zgodilo, tako se je moralo zgoditi.

Jezus – ki v sebi združuje Božje in človeško – je končal na križu in umira. Počuti se samega in zapuščenega. Ves greh se je zgrnil nanj. V takih okoliščinah je človek prepričan, da ga je Bog zapustil, odvrgel, obsodil. Tako daleč pripelje greh človeka: sam sebe obsodi na oddaljenost od Boga, na smrt.

In ko se tudi ta zgrne nad Jezusom, da umre na križu, se pretrga še ena stvar: zagrinjalo v templju kot bi hotelo reči: »Tudi Bog ni več zakrit, ampak razgaljen. Sedaj se je docela pokazal, kakšen je.« Če je Božje razodetje še malo pred tem povzročilo divjanje greha, sedaj povzroči izpoved vere: »Resnično, ta človek je bil Božji Sin« (Mr 15,39).

Bog, ki mu je človek odvzel obleko, se razodene, kakršen je: vzame nase in nosi namesto nas, odpušča od greha omamljenemu človeku, potrpi, ko se znašajo nad njim, vztraja, ko se vsi in vse obrne proti, rešuje greha in smrti tako, da sam umre za smrtnike in grešnike, pusti, da ga mučijo in ponižujejo, gre v podzemlje, da od tam potegne človeka, ki je zapisan življenju, ne smrti. On je seme, ki ga je človek neusmiljeno strl in vrgel v zemljo, a je pognalo in zraslo v sad, ki daje življenje.

O, grešnik, moli ga,
tvoj greh je zdaj opran.

Obleka in zagrinjalo sta se pretrgala, človek in Bog sta razgaljena in zaradi Jezusove smrti odrešena in razodeta v svoji najplemenitejši resničnosti. To je raj: človek je razgaljen pred Bogom, ki človeku neposredno govori – in nobenega ni sram, nobeden ni več v zadregi, nobenemu ni nerodno, nihče ni več sam in vse si povesta iz oči v oči.

Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.

Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2020