Misel za drugo nedeljo Lenta

Bog naredi Sebe spet slišati in še bolj jasno pove, da je Jezus njegov Sin in da ga moramo poslušati. V njem je izpolnjen zakon o mozaiku, v njem se uresničujejo prerokbe prve zaveze. V transfiguraciji je prikazano, da kdor vidi Jezusa, vidi Boga. Učenci tega ne razumejo, še ne.
Pred tabo je tako svetla scena, Peter, James in John so ujeti v strahu. Morda res nimajo jasne ideje, kaj se je dogajalo in predvsem kaj bi lahko pomenilo. Po drugi strani pa mislim, da so vendarle razumeli pomen prizorišča, kateremu so bile priče. Odzvali so se, kot so bili navajeni in slišali v besedilu Zakona (predstavlja ga Mojzes) in prerokov (predstavlja ga Elias). Mojzes in Elijah imata vsaj dve skupni stvari: na isti gori (Oreb ali Sinai) se je izkazal kot Bog sam. Oba sta si prekrila obraz zaradi strahu, da bi videla Boga iz oči v oči. Na planini transfiguracije se namesto njega pogovarjajo brez tančic.
Najverjetneje so učenci vedeli, da gledati Bogu v oči pomeni umreti. Morda so se zato bali. Bog je res tako privlačen, da človek, ko ga vidim, ne more več živeti na tem svetu. Na tem svetu zato Boga ni mogoče videti takšnega kot je. Pravzaprav, pravzaprav. Tudi tisto, kar ga predstavlja (skrinja zavezništva), ostaja ′′ skrito ′′ za tančico, v zavesi. Samo ena oseba (visoki duhovnik) se lahko enkrat na leto (na dan odkupa) dvigne. Bog je človeku dostopen le posredno. Peter tako razmišlja. Bog ima svoj šotorski dom za tančico kot je Tempelj v Jeruzalemu. Človeškim očem tako ali drugače ni dovoljeno videti Boga pred telesno smrtjo.
Ko apostoli vidijo Jezusa v božanski vranici in slavi, ko govori Mojzesu in Eliji, ne umrejo. Ko hodijo skupaj z njim in se od njega učijo, da je res Bog, jim ne spodleti in njihovo zemeljsko življenje se ne bo ustavilo. Kdor vidi Jezusa, ne umre, ampak šele takrat začne živeti zares. Kdor ga sreča in se druži z njim, se ne sme skrivati za tančico, niti skrivati Jezusa za seboj, temveč mu je dovoljeno, da ga vidi neposredno. Jezus ne vzame življenja tistim, ki ga vidijo.
In še več jih je. Vsak, ki vidi Jezusa, kot pravi, vidi Očeta – pred katerim sta si Mojzes in Elija prekrila obraz, ker se bojita, da bi ga videla. Jezus vabi človeka, da ga spozna. Jezus nas uči, da ga lahko vidimo v vsakem človeku. Jezus nahrani človeka samega. Vsakdo, ki to vidi in – kot apostoli – razume, kdo je pred njimi, morda jih je sprva strah na smrt. Ko pa vidi, da ni ′′ umrl “, ga prostovoljno spozna, postane njegov prijatelj in spremljevalec na potovanjih. Za vsakega, ki spusti Jezusa v svoje življenje in življenje vidi Jezusa, šele takrat se začne resnično življenje. Šele takrat lahko odpremo pot vstajenju, ne pa do smrti.
Ne apostolom takrat, ne nam tukaj in danes ni povsem jasno, kaj pomeni vstajenje od mrtvih in kako bo. Oba onadva in še vedno moramo iti malo dlje, udeležiti se Jezusa še malo, da bomo lahko vse to dojeli v njegovem času. Ne bežimo pred Jezusom in ne pustimo se ujeti v strahu, ko ga srečamo. Za tiste z Jezusom, nič in nihče ne more škoditi.
Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, naj se spustijo vate, s teboj vedno in skozi tebe se širijo. Amen. Amen.
Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2020