Zahvala škofa Jurija Bizjaka ob letošnji zahvalni nedelji, ki jo obhajamo 6. novembra 2022:
Kako redka je hvaležnost in kako težko je biti hvaležen, vemo tudi iz evangelija o desetih ozdravljenih gobavcih: Gospod jih je namreč ozdravil deset, a samo eden se je vrnil in se mu zahvalil – in še ta je bil Samarijan, kar pomeni skoraj pogan (Lk 17,1119). Apostol Pavel daje Kološanom celo vrsto lepih naukov in sklene z naročilom: »In bodite hvaležni!« (Kol 3,15). In sveti oče Frančišek nas spominja, da bi nad vhodom v vsako hišo in v vsak dom morali stati napisani dve besedi: »Hvala« in »Oprosti«.
Naš Gospod bi nam v svoji oporoki lahko naročil sto reči, ki naj bi jih opravljali v njegov spomin, izbral pa je samo eno, ki jo kot zadnjo skrivnost premišljujemo tudi v svetlem delu rožnega venca:
Ki je postavil sveto Evharistijo. Ki je postavil sveto Zahvalo. To delajte v moj spomin: Zahvaljujte se in opravljajte daritev zahvale. To je povzetek vse naše vere in vse naše pobožnosti, vrhunec vseh naših obredov in vsega našega bogoslužja.
Hvaležnost pomeni skoraj isto kakor priznanje. Biti nekomu hvaležen pomeni priznavati, da nas ljubi in nam je naklonjen. Znano Kristusovo pravilo »kdor bo mene priznal pred ljudmi, tega bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih« (Mt 10,32) torej lahko izrazimo tudi z uporabo izraza hvaležnost: »kdor bo meni hvaležen pred ljudmi, temu bom tudi jaz hvaležen pred mojim Očetom, ki je v nebesih«. »Tebi namreč naša hvala ni potrebna«, potrebna je nam, če nočemo biti dolžniki!
Vsak dan, ki ga preživimo, je ves napolnjen seveda najprej z Božjimi darovi, zato apostol Pavel upravičeno sprašuje Korinčane: »Kaj pa imaš, česar bi ne bil prejel?« (1 Kor 4,7). Je pa vsak naš dan napolnjen tudi z uslugami številnih ljudi okrog nas, bodisi s tistimi sprotnimi bodisi s tistimi že zdavnaj utečenimi, ki jih vsak dan uporabljamo, od vsakdanje hrane in obleke do sto orodij in vsakovrstne opreme, ki nam je po zaslugi naših bližnjih vedno dana na razpolago.
Tudi vsak izmed nas torej ne bi smel svojim očem dovoliti spanja in svojim trepalnicam ne počitka, kakor pravi kralj David (Ps 132,4), dokler vsak večer ne začuti v sebi globoke hvaležnosti za vse, kar je čez dan prejel, in ne izreče svojega priznanja Gospodu in vsem bližnjim, ki jih je srečal. Kakor apostol naroča Kološanom: »In vse, kar delate, v besedi ali v dejanju, vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po njem se zahvaljujte Bogu in Očetu« (Kol 3,17).
Dragi bratje, naši severni sosedi imajo pregovor: »Žito in hvaležnost rasteta samo na dobri zemlji!« Prosimo Gospoda, naj semena naše hvaležnosti nikoli ne padajo ne poleg pota ne na kamnita tla ne med trnje, ampak vedno v dobro zemljo, da bo naša hvaležnost prinašala stoteren sad za Boga (Rim 7,4). »Zahvaljujete se Gospodu, ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota« (Ps 118,29). »Kelih zveličanja bom dvignil in klical bom ime Gospodovo!« (Ps 116,13).
Msgr. dr. Jurij Bizjak,
koprski škof
