Papež je ob začetku postnega časa v baziliki sv. Sabine vodil evharistično bogoslužje z obredom pepeljenja. Sveti oče je med homilijo poudaril, da miloščina, molitev in post niso zunanja dejanja, ampak so poti, ki nam pomagajo odkriti, da smo pepel, ki ga Bog ljubi. Povabil je, naj v postnem času prisluhnemo Gospodovemu glasu ter se vrnemo k srcu, k bistvenemu.
Kadar daješ miloščino, kadar moliš, kadar se postiš, poskrbi, da boš to delal na skrivnem: kajti tvoj Oče vidi na skrivnem (prim. Mt 6,4). Vstopi na skrivno: to je povabilo, ki ga Jezus ob začetku postnega časa namenja vsakemu izmed nas.
Vstopiti na skrivno pomeni vrniti se k srcu, kot opozarja prerok Joel (prim. Jl 2,12). Gre za potovanje od zunanjosti v notranjost, zato da vse, kar živimo, tudi naš odnos z Bogom, ne bi bilo zreducirano na zunanjost, na okvir brez slike, na prevleko duše, ampak bi se rodilo od znotraj in bi bilo v skladu z vzgibi srca, to je z našimi željami, z našimi mislimi, z našimi občutji, z bistvom naše osebe.
Postni čas nas torej potopi v kopel očiščevanja in razgaljevanja: želi nam pomagati odstraniti vsa t.i. »ličila«; vse tisto, kar si nadenemo, da bi bili videti primerni, boljši, kot smo. Vrniti se k srcu pomeni vrniti se k svojemu resničnemu jazu in ga pred Bogom pokazati takšnega, kakršen je: gol in razgaljen pred Bogom. Pomeni zazreti se vase in se zavedati, kdo smo v resnici; odstraniti maske, ki jih pogosto nosimo, upočasniti tempo svojega hitenja in objeti življenje in resnico o sebi. Življenje ni predstava in postni čas nas vabi, naj stopimo z odra pretvarjanja in se vrnemo k srcu, k resnici tega, kar smo. Vrniti se k srcu, vrniti se k resnici.
Zato ta večer v duhu molitve in ponižnosti sprejmimo na glavo pepel. Gre za gesto, ki nas želi ponovno privesti k bistvu nas samih: smo prah, naše življenje je kot dih (prim. Ps 39,6; 144,4), toda Gospod – On in samo On – ne dovoli, da bi izginil; smo prah, ki ga On zbira in oblikuje, da ga ne bi razpršili siloviti vetrovi življenja in se ne bi raztopil v breznu smrti.
Pepel, potresen na našo glavo, nas vabi, da bi ponovno odkrili skrivnost življenja. Pravi nam: dokler boš nosil oklep, ki prekriva tvoje srce, dokler se boš kamufliral z masko zunanjega videza, dokler boš razkazoval umetno svetlobo, da bi se pokazal nepremagljivega, boš ostal prazen in suh. Ko pa boš imel pogum, da boš sklonil glavo in se zazrl vase, boš lahko odkril navzočnost Boga, ki te ljubi od vedno; končno se bo oklep, ki si si ga zgradil, razbil in lahko se boš čutil ljubljenega z večno ljubeznijo.
Sestra, brat, jaz, ti, vsak izmed nas je ljubljen z večno ljubeznijo. Smo pepel, v katerega je Bog vdahnil svoj dih življenja, zemlja, ki jo je On izoblikoval s svojimi rokami (prim. 1 Mz 2,7; Ps 119,73), prah, iz katerega bomo vstali v življenje brez konca, ki je od nekdaj pripravljeno za nas (prim. Iz 26,19). Smo pepel, in če v njem gori ogenj Božje ljubezni, potem odkrijemo, da smo s to ljubeznijo prežeti in da smo k ljubezni poklicani: ljubiti brate in sestre, ki jih imamo ob sebi, biti pozorni na druge, živeti sočutje, izkazovati usmiljenje, podeliti, kar smo in kar imamo, s tistimi, ki so v potrebi. Zato se miloščine, molitve in posta ne more zreducirati na zunanja dejanja, ampak so poti, ki nas vodijo nazaj k srcu, k bistvu krščanskega življenja. Pomagajo nam odkriti, da smo pepel, ki ga Bog ljubi, ter nas usposabljajo, da isto ljubezen širimo na »pepel« številnih vsakdanjih situacij, da bi se v njih ponovno rodilo upanje, zaupanje in veselje.
Sveti Anzelm iz Aoste nam je zapustil naslednjo spodbudo, ki jo lahko nocoj vzamemo za svojo: »Poskusi pregnati za trenutek svoje skrbi, odtegni se od vznemirljivih misli. Ne beli si glave zaradi hudih težav. Izbij si za trenutek iz glave sitnosti, ki te tarejo. Posveti ta čas Bogu. Pri njem si, vzemi si kratek oddih. Stopi v kamrico svoje duše. Pusti zunaj vse, kar ni Bog in kar te ne vleče k njemu. Zapri vrata, potem ga pa poišči. O, moje srce, reci sedaj z vsem, kar si; reci sedaj Bogu: Iščem tvoje obličje. Tvoje obličje, Gospod, iščem.« (Proslogion, 1)
V tem postnem času torej poslušajmo Gospodov glas, ki se ne naveliča ponavljati: vstopi na skrivno, vrni se k srcu. Gre za zdravo povabilo, namenjeno nam, ki pogosto živimo površinsko; ki se trudimo, da bi bili opaženi, ki moramo biti vedno občudovani in cenjeni. Ne da bi se zavedali, se nam zgodi, da nimamo več skrivnega prostora, kjer bi se lahko ustavili in pazili nase; potopljeni smo v svet, v katerem mora vse, tudi naša najbolj intimna čustva in občutki, postati »družbeno« – toda kako je lahko družbeno tisto, kar ne izhaja iz srca? –. Celo najbolj tragične in boleče izkušnje so v nevarnosti, da ne bi imele skrivnega prostora, kjer bi jih lahko hranili: vse je treba razkriti, razkazati, prepustiti klepetu v določenem trenutku. In prav tu nam Gospod pravi: vstopi na skrivno, vrni se v središče samega sebe. Gospod se je spustil prav tja, kjer prebivajo tudi mnogi strahovi, krivde in grehi, da bi te ozdravil in očistil. Vstopimo v svojo notranjo kamrico: tam prebiva Gospod, naša krhkost je sprejeta in smo brezpogojno ljubljeni.
Vrnimo se, bratje in sestre. Vrnimo se k Bogu z vsem srcem. V teh tednih postnega časa dajmo prostor molitvi tihega češčenja, v kateri ostanimo v poslušanju v Gospodovi navzočnosti, kakor Mojzes, kakor Elija, kakor Marija, kakor Jezus. Se zavedamo, da smo izgubili smisel za češčenje? Vrnimo se k češčenju. Z ušesom srca prisluhnimo Tistemu, ki nam v tišini želi reči: »Jaz sem tvoj Bog: Bog usmiljenja in sočutja; Bog odpuščanja in ljubezni; Bog nežnosti in skrbi. […] Ne sodi se. Ne obsojaj se. Ne zavračaj se. Dopusti, da se moja ljubezen dotakne najglobljih in najbolj skritih kotičkov tvojega srca in ti razodene tvojo lepoto; lepoto, ki si jo izgubil izpred oči, a ti bo v luči mojega usmiljenja ponovno postala vidna. Gospod nas vabi: pridi, pridi, dopusti, da ti obrišem solze in da se moje ustnice približajo tvojemu ušesu ter ti rečejo: Jaz te ljubim, ljubim te, ljubim te.” (H. Nouwen, In cammino verso l’alba, Brescia 1997, 233). Verjamemo, da nas Gospod ljubi, da me Gospod ljubi?
Bratje in sestre, ne bojmo se odvreči posvetnih preoblek in se vrniti k srcu, k bistvenemu. Pomislimo na svetega Frančiška, ki je, potem ko je slekel obleko, z vsem svojim bitjem objel Očeta, ki je v nebesih. Priznajmo, da smo to, kar smo: prah, ki ga Bog ljubi, zaljubljeni prah; in zahvaljujoč Njemu se bomo iz pepela greha prerodili v novo življenje v Jezusu Kristusu in Svetem Duhu.