Jezus v svoji oporoki, preden je trpel, umrl in vstal za nas, zelo ganljivo – bi lahko rekli – opiše, kako si je Bog zamislil dovršitev stvarstva. Stvarstvo je bilo človeku podarjeno, da bi ga varoval in zanj skrbel. Človek sam je ustvarjen zato, da bi stvarstvo, vključno s človekom, cenil in imel rad. Bog si ob stvarjenju sveta ni zamislil izkoriščanja in uničevanja, tekmovalnosti ali sovraštva, temveč skrb za stvarstvo in dopolnjevanje z drugim človekom v tej skrbi ter medsebojno ljubezen.
Ker je greh vse skupaj načel, je naposled Bog poslal najdragocenejše in najljubše, kar ima: Sina. Sin je prišel na svet in med ljudi, da bi znova vzpostavil to izvorno sožitje, v katerem bi bili ljudje med seboj in z Bogom eno, kakor sta Sin in Oče eno. Tako bo Bog poveličan – tudi v ljudeh, ki smo njegova podoba, da bi zaživeli to podobnost Bogu v polnosti. Bog – čeprav njegov stvarnik – si človeka ne lasti, kot si ljudje lastimo stvari, ampak govori o edinosti, o tisti tesni povezanosti in medsebojni predanosti, ki nas dela eno med seboj.
Bog to svojo zamisel izvede tako, da Sina daruje. Sin ni prišel, da bi sodil ali obsodil, ampak odrešil z lastno daritvijo. Greh je takšen zajedavec, da se ga človek sam od sebe ne more rešiti. Z Božjo pomočjo in vsem, kar mu Bog ponuja, pa se lahko sproti bori proti grehu in ga izganja iz svojega življenja. Kjer pa človek zatira greh in daje prostor Bogu, je Bog poveličan v človeku.
Človek je – če njegovo podobnost Bogu malo drugače opišem – Božje ogledalo. Če je čisto, bo Bog zelo dobro viden v človeku in njegov odsev bo viden še komu, bo viden v človeški življenjski senci ali temi. Njegov odsev bo odseval tudi tja. Ko se torej trudimo živeti kot Božja podoba, bo Boga samega videl v nas še kdo in – kakor pravi Jezus – tudi on sam slavil Očeta, ko bo videl dobro, ki ga delamo, ko bo videl Boga, ki ga odsevamo.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, z vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul