Današnja evangeljska pesem je pravi pregled vesti: na edinstven in konkreten način nas postavi na tesno mesto. Pred Sinom človekovim, ki sedi na prestolu, se ni mogoče skriti. Bog nima samo prvega, ampak tudi zadnjega izreka nad človekom. Vsi vemo, da Bog, ki nas je ustvaril, pozna vse do konca. Kadar pa to znanje občutimo na lastni koži, je precej drugače. Radi bi se izmuznili, a na koncu to ne bo več mogoče.
V današnji prispodobi sta zanimivi dve stvari: odziv vpletenih ljudi (tudi tistih na desni) in merilo za dostop do nebeškega kraljestva. Začel bom s slednjim in nato nadaljeval z obnašanjem ljudi pred vami.
Tisti, ki pozna dela usmiljenja po srcu, kmalu vidi, da sovpadajo z Jezusovimi besedami. Poglejmo pozorno: merila niso število prejetih zakramentov, maše, ki sem se jih udeležil, recitirane molitve, rože in drugo usmiljenje. Seveda ni nič narobe: oni so temelj, skala krščanskega življenja. Da ne bi padli v zbirke in lažno milost, se moramo izkazati z deli usmiljenja vsakemu ′′ teh mlajših bratov “. Mlajšim bratom. Verjamem, da nimamo problemov biti vljudni in dobri do nadrejenih, z ′′ velikimi ′′ (tudi v zdravem pomenu besede) v življenju in družbi. Nimamo težav biti obzirni do tistih, ki odločajo o nas, nam dajo plačo, nam kaj pomagajo ali jim vrnemo uslugo. Opažam pa, da imam tudi jaz problem z malenkostmi, z majhnimi pozornostmi, ki bi jih moral pokazati ′′ tem mlajšim bratom ′′ v življenju in družbi: tistim, ki jih srečujem dnevno, tistim, s katerimi živim in delam, ki jih ne sem izbral za svoje prijatelje in niso moji šefi ali direktorji. Nič nimam proti, da grem iz Kopra v Ljubljano, kolikokrat najdem izgovore, da grem iz Capodistrije v Pirano (čeprav grem tja in vsakič vidim, da je bilo vredno). Pri meni opažam, da so majhne stvari tiste, ki me navdušijo, medtem ko se z velikimi lahko tako ali drugače spopadam z njimi. Božja merila so zelo preprosta: Lačnemu (tudi kloharju, ki mu gre na živce pred vrati) hrani, žejnemu (tudi če ga ne prenesem) daje pijačo, neznanemu (pa četudi vidite, kaj skriva) odpri vrata, do golega (tudi tistemu, ki se mu je posmehoval in so mu pred vsemi odvzeli dobro slavo) da obleči, bolan (tudi če je tvegano) gre na obisk k njemu in tistemu, ki je za zapor (tudi od sramote, pregrehe in lastnega stanovanja), obiščite ga. Kriteriji so zelo preprosti, a s preprostimi stvarmi in s tistimi, ki jih ne stane, imamo večje težave.
Odziv ljudi v prispodobi je ob koncu dneva spontan in iskren. Vsi bi se radi izmuznili in rekli, da nimajo nič s tem, pa nič ne vedo o tem. Sprejeti resnico o sebi ni tako enostavno. Ne samo neprijetna resnica, ki nas spravlja v zadrego in tako izgledamo kot m *** pred drugimi, temveč tudi s pohvalo in priznanjem. Morda ne zahtevamo nagrade ali nadomestila, morda ne potrebujemo crkljanja, da bi bili dobri, morda sploh ne vemo, koliko dobrih stvari smo naredili in komu. Ne pozabimo pa verz evangelija: ′′ Naj vaša luč sveti pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in slavo vašemu Očetu, ki je v nebesih ′′ (Mt 5,16). Videti naše dobro Deluje, mogoče kdo pride ali pride v prihodnosti bližje Bogu.
Za priložnost bi rad predlagal tole molitev:
Gospod, nauči me biti radodaren,
Služim ti tako kot si zaslužiš,
dajati brez štetja,
se borim brez misli na rane,
Delam brez počitka,
Delam brez čakanja na novo nagrado,
z vestjo opravljanja tvoje svete volje. Amen na to.
Blagoslov Vsemogočnega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, spusti se nadte, s teboj vedno ostaneš in skozi tebe se širi. Amen na to.
Luka Tul