Marijino vnebovzetje, imenovano tudi veliki šmaren ali velika maša, spada med najstarejše in največje Marijine praznike. Ta dan je v Sloveniji od leta 1992 dela prost dan.
Verniki ta dan romajo v Marijine romarske kraje (Brezje, Ptujsko goro, Sveto goro …) in se spominjajo posebne milosti, ki jo je bila deležna Jezusova mati Marija.
In Marija je rekla: »Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi …
(Lk 1,46-48)
Cerkev je že v apostolskih časih slavila versko resnico, da Marija ob koncu svojega življenja ni umrla, temveč samo zaspala ter bila z dušo in s telesom vzeta k Jezusu, svojemu Sinu v nebeško slavo. O Marijinem vnebovzetju poročajo že apokrifni evangeliji in pomembni teologi iz prvih stoletij, kot npr. sv. Janez Damaščan, sv. Efrem Sirski …
Praznik Marijinega vnebovzetja je Cerkev različno poimenovala, kot npr. Marijino zaspanje, Marijin prehod … Od 5. stoletja so ga v Jeruzalemu praznovali kot dan Božje Matere Marije. Zdi se, da se v zakramentarju papeža Hadrijana I. (772-795) ta praznik prvič imenuje Marijino vnebovzetje, v mašni molitvi pa je poudarjena vera, da je Jezusova Mati končala svoje zemeljsko življenje, vendar smrt nad njo nima takšne moči, kakršno ima nad telesom drugih smrtnikov. Izpričujoč to vero Cerkve je papež Pij XII. leta 1950 slovesno razglasil dogmo (versko resnico) o Marijinem vnebovzetju:
»Ko je Brezmadežna Mati Božja, večna Devica Marija dopolnila svoje zemeljsko življenje, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo.«
Ta praznik povzdiguje človeško dostojanstvo in nam pomaga jasneje videti, h kakšnemu cilju stremijo naše duše in telesa.