Vatikanski mediji so objavili dokumentarni film z naslovom »León de Perú« (»Leon iz Peruja«) o obdobju, ki ga je sedanji papež preživel v tej južnoameriški državi. Gre za popotovanje med mesti Chulucanas, Trujillo, Chiclayo, Callao in Lima, ki govori o vlogi p. Prevosta pri formaciji avguštincev, pomoči in pobudah v času poplav in pandemije, župnijskem življenju med mladimi in družinami, menzah za revne in boju proti trgovini z ljudmi.
Več kot mesec dni po izvolitvi za papeža v Peruju vsi govorijo o Leonu XIV. Mnogi ga opisujejo z naklonjenostjo in nostalgijo, vsi se spominjajo dobrega, ki so ga prejeli, tako da so še revščina, negotovost, onesnaževanje okolja in stopnja kriminalitete, ki se je v zadnjih petih letih povečala za več kot 70 %, postali drugotnega pomena.
»Papež je Perujec!« Za prebivalce te latinskoameriške države je dejstvo, da se je Robert Francis Prevost rodil v Chicagu, zanemarljivo. »Papež je Perujec«, pravijo vsi, zlasti na severu države. Okoli dvajset let, ki jih je preživel najprej kot misijonar v Chulucanasu in Trujillu ter potem kot apostolski administrator v Callaoju in škof v Chiclayu, ni zanemarljivo obdobje. Avguštinski misijonar je namreč pustil globok pečat v Peruju: deželi glasbe, veselja, gostoljubnosti, naravnih lepot z Machu Picchujem, Andi, Amazonsko nižino in drugimi kraji, ki jih je preplavil prekomerni turizem, hkrati pa tudi deželi endemične revščine in zapuščenosti.
Uničene in prašne ceste, preproste hiše iz lesa in opeke; neskončne vrste revnih, ki trkajo na vrata menz v župnijah ali na dvoriščih prav tako revnih hiš; prostrane favele, kjer zaradi suhega podnebja žari pločevina na strehah; cerkvice z okrušenimi rumenkastimi stenami zdaj krasijo papeževe fotografije; samostani, hiše redovnic in redovnikov, svete stavbe iz kolonialne zgodovine z okrašenimi kipi Marije in Jezusa, oltarji z intarzijami, značilnimi za baročno obrtništvo.
V tem okolju, ki ga zaznamujejo globoke razlike in protislovja, hkrati pa tudi velika človečnost, veselje do življenja, podelitve in posvečanje drugim, je avguštinec p. Prevost skoraj dvaindvajset let vzgajal redovnike, živel, govoril, poučeval, šalil se in pel. Obhajal je maše in organiziral duhovne obnove za ženske, ki so bile žrtve trgovine z ljudmi ali prisiljene v prostitucijo, da bi prisluhnil njihovim težavam in jim pomagal izstopiti iz začaranega kroga ter odpreti dejavnosti in trgovine. V sandalih je hodil po ulicah, polnih smeti, v škornjih, umazanih od blata, pa pomagal po poplavah zaradi el niña; daroval je maše v dvoranah brez talnih oblog, obhajal birme in obhajila ali kosil v domovih starejših parov in družin z nizkimi dohodki. Odprl je menze za revne v domovih drugih revnih ali v župnijah in župniščih, hodil je po soseskah in z megafonom vabil ljudi k nedeljski sveti maši. Vedno je bil resen, vedno veder, vedno z rahlim nasmeškom, vedno prijazen in vedno pripravljen prisluhniti vsem in vsemu.
Bil je župnik, predan molitvi in študiju kanonskega prava, kot priča knjiga na nočni omarici v njegovi sobi v Trujillu, ki so jo njegovi sobratje pustili nedotaknjeno. Hkrati pa je bil tudi pastir, ki je sredi pandemije v revno okrožje Pachacutéc, kjer so bili ljudje brez hrane in dela, prebivalcem poslal 4000 piščancev in prašičev; pastir, ki je skupaj z drugimi avguštinci pripravil pico in upihnil svečke na rojstnodnevni torti ter začel peti eno izmed znamenitih perujskih pesmi; pastir, ki je sam vozil avto od ene do druge četrti, da bi blagoslovil kipe Device Marije in se srečal ter kosil z mladimi; pastir, ki je v dežni jakni in škornjih na poplavljenih ulicah pomagal družinam, ki jim je 1,90 metra visoka voda vse odnesla.
Zanje še naprej ostaja »el padre«. Le redki izmed redovnikov, duhovnikov, vernikov, družin, mladih, revnih – zelo veliko revnih – mu uspejo reči papež Leon XIV. Zanje je še vedno »el padre Roberto«, to je p. Roberto, ali monsignor.
Vir: Vatican news