Namen zakramenta svetega zakona je občestvo in blagor zakoncev ter prostor za roditev in vzgojo otrok. Zakrament je nerazvezljiv, saj je podoba nerazvezljive božje ljubezni do človeštva. Zakrament daje milosti, ki so potrebne za ljubezen in vzgojo otrok. V zakramentu si zakonca med seboj pomagata na poti k svetosti.
Cerkev nagovarja tiste, ki bi lahko sklenili zakon in se ljubijo ter vsaj eden od zakoncev veruje, da svoj zakon uredijo kot zakrament. Tudi ločeni in ponovno civilno poročeni po pravilih Cerkve živijo v prešuštvu. Cerkev tudi te vabi naj v svojem posebnem položaju živijo iz vere, naj molijo in delajo dela ljubezni do bližnjega ter naj krščansko vzgajajo svoje otroke. Tako dolgo dokler traja ta položaj, ki objektivno nasprotuje božji postavi, ne morejo prejemati zakramentalne odveze, pristopati k svetemu obhajilu, biti botri, kateheti, opravljati drugih nalog v Cerkvi.
Priprava na zakrament svetega zakona
Kakor za delovno mesto se je tudi za zakrament svetega zakona potrebno ustrezno pripraviti. Priprave so v dekanijskem merilu in so objavljene na župnijskih oglasnih deskah. Obstajajo tudi mnoge druge oblike priprave, ki trajajo več ali manj časa, odvisno od resnosti in namena novoporočencev. Na internetu lahko poiščete tudi E-pripravo na zakon. Dobro je pripravo urediti kakšno leto pred načrtovano poroko.
Za zakrament sv. zakona se morata ženin in nevesta pravočasno (dva meseca pred načrtovano poroko) prijaviti pri župniku ženina ali neveste. Tam bosta dobila navodila, kjer se bo upoštevala njuna zamisel obhajanja tega osrednjega dogodka njunega življenja.
Zakrament naj se obhaja v domači župnijski cerkvi, razen če obstajajo razlogi za kakšno drugo cerkev. Lasten župnik ženina ali neveste je dolžan pripraviti zapisnik za poroko potem, ko mu predložita sveže krstne liste iz svojih župnij.
Koristne povezave:
Na dan sklenitve svetega zakona
Ženin in nevesta lahko po svoje uredita krašenje cerkve, s tem da se ne poškoduje ničesar in da se po poroki vse vrne nazaj v prvotno obliko. Zaradi tega, ker četrtina prebivalstva tega sveta trpi lakoto in jim pest riža pomeni dnevno preživetje; zaradi tega, ker gre za pogansko navado iz italijanskega kulturnega prostora; zaradi golobov, ki ob pobiranju riža poletijo v cerkev in jih je potem zelo težko uloviti ter cerkev za njimi očistiti; in še zaradi drugih razlogov pri porokah v Izoli ni dovoljeno metanje riža. Riž ali drobiž za riž izročimo ob poroki v cerkvi in bo uporabljen za to, da nahranimo lačne. To dejanje bo ženinu in nevesti in človeštvu prineslo veliko več blagoslova in sreče, kot objestno razmetavanje hrane. Če se kdo odloči metati kaj drugega: cvetje, papirčke, je dolžan nemudoma po poroki to očistiti, drugače bo to uredil čistilni servis na stroške ženina in neveste.
Ob poroki poravnamo poročitelju, tistemu, ki je poroko pripravljal, organistu in sodelavcem njihove stroške in jim damo za to primeren dar. Okvirno – odvisno od poroke do poroke, predvideni darovi za cerkev in duhovnika ne presegajo 100 € .