Papež Frančišek je pripravil homilijo za sveto mašo na dan Gospodovega vstajenja, ki jo je kot papežev delegat daroval na Trgu sv. Petra kardinal Angelo Comastri, zaslužni generalni vikar Mesta Vatikan in zaslužni nad duhovnik bazilike sv. Petra. Kardinal Comastri je tudi prebral papeževo pridigo.
Ko je Marija iz Magdale videla, da je kamen od groba odvaljen, je stekla, da bi šla to povedat Petru in Janezu. Ko sta učenca prejela to presenetljivo novico, sta tudi ona šla ven in – pravi evangelij – oba skupaj tekla (Jn 20,4). Vse glavne osebe velikonočnih pripovedi tečejo! In ta tek izraža po eni strani skrb, kaj če so odnesli Gospodovo telo; po drugi pa Magdalenin, Petrov in Janezov tek govori o hrepenenju, o srčnih vzgibih, o notranji drži človeka, ki se loti iskanja Jezusa. On je namreč vstal od mrtvih in ga zato ni več najti v grobu. Treba ga je iskati drugje.
To je velikonočno oznanilo: treba ga je iskati drugje. Kristus je vstal, živ je! Ni ostal ujetnik smrti, ni več zavit v potni prt in ga torej ne moremo zapreti v lepo zgodbo, ki se jo pripoveduje, ne moremo iz njega narediti junaka preteklosti ali si ga zamisliti kot kip, postavljen v dvorano kakega muzeja! Nasprotno, treba ga je iskati in zato ne moremo ostati pri miru. Zganiti se moramo, iti ven, da bi ga iskali. Iskali v življenju, iskali v obličju bratov, iskali v vsakdanjosti, iskali povsod razen v tistem grobu.
Iskati ga vedno. Kajti če je vstal od mrtvih, je navzoč povsod, biva med nami, se skriva in se odkriva tudi danes v sestrah in bratih, ki jih srečujemo na poti, v najbolj brezimnih in nepredvidljivih okoliščinah našega življenja. On je živ in ostaja vedno z nami, preliva solze trpečih in množi lepoto življenja v malih dejanjih ljubezni vsakega od nas.
Zato je velikonočna vera, ki nas odpira za srečanje z vstalim Gospodom in nas pripravlja, da ga sprejmemo v svoje življenje, nekaj povsem drugega kot statična urejenost ali mirna ustalitev v neki verski gotovosti. Nasprotno, velika noč nas predaja v gibanje, nas potiska v tek kakor Marijo iz Magdale in kakor učenca. Vabi nas, naj imamo oči odprte za »pogled onstran«, da bi opazili Jezusa, Živega, kakor Boga, ki se razodeva in se tudi danes pojavlja, nam govori, hodi pred nami in nas preseneča. Kakor Marija iz Magdale lahko vsak dan izkusimo, kako izgubljamo Gospoda, ampak vsak dan lahko tudi tečemo, da bi ga spet iskali, vedoč z gotovostjo, da se pusti najti in da nas razsvetljuje z lučjo svojega vstajenja.
Bratje in sestre, glejte, to je največje upanje našega življenja: to ubogo, krhko in ranjeno življenje lahko živimo, če se oprimemo Kristusa, ker je on premagal smrt, premaguje naš mrak in bo premagal temo sveta, da bi nas oživil s seboj v veselju, in to za vedno. Proti temu cilju, kakor pravi apostol Pavel, tečemo tudi mi in pri tem pozabljamo, kar je za nami, in se stegujemo proti temu, kar je pred nami (prim. Flp 3,12-14). Podvizajmo se torej, ko gremo Kristusu naproti, z urnim Magdaleninim, Petrovim in Janezovim korakom.
Sveto leto nas spodbuja, naj v sebi obnovimo dar tega upanja, naj vanj potopimo svoje trpljenje in svoje skrbi, naj z njim okužimo tiste, ki jih srečujemo na poti, naj temu upanju izročimo prihodnost svojega življenja in usodo človeštva. Zato ne moremo zaparkirati svojega srca v prividih tega sveta in ga zapreti v žalost; teči moramo, polni veselja. Tecimo Jezusu naproti, odkrijmo neprecenljivo milost njegovega prijateljstva. Pustimo, da njegova beseda življenja in resnice razsvetli našo pot. Kakor je rekel veliki teolog Henri de Lubac, »bi nam moralo zadostovati, če razumemo tole: krščanstvo je Kristus. Nič, resnično, nič drugega. V Kristusu imamo vse« (Les responsabilités doctrinales des catholiques dans le monde d’aujourd’hui, Paris 2010, 276).
In to »vse«, ki je vstali Kristus, odpira naše življenje upanju. On je živ, on hoče tudi danes obnoviti naše življenje. Njemu, ki je premagal greh in smrt, hočemo reči: »Gospod, na ta praznik te prosimo za ta dar: da bi bili tudi mi novi, da bi živeli to večno novost. O Bog, otresi z nas žalostni prah navade, utrujenosti in razočaranja. Daj nam veselje, da se vsako jutro zbudimo z začudenimi očmi, ko vidimo nepredstavljive barve tistega jutra, ki je enkratno in drugačno od vseh drugih. […] Vse je novo, Gospod, nič se ne ponavlja, nič ni starega« (A. Zarri, Quasi una preghiera).
Sestre, bratje, v čudežu velikonočne vere, ko v svojih srcih nosimo vsa pričakovanja miru in osvoboditve, lahko rečemo: »S teboj, Gospod, je vse novo. S teboj se vse začenja znova«.
Kardinal Comastri je na koncu dejal: »Naj dodam: Hvala, hvala papežu Frančišku za to močno povabilo, da ponovno prebudi našo vero v vstalega in živega Jezusa, ki je vedno prisoten poleg nas. Hvala papežu Frančišku in blagoslovljeno veliko noč!«
Papež Frančišek
Vir: Vatican news