Nedeljska misel

Misli na prvo adventno nedeljo.
Če sem pred nekaj nedeljami razlikoval med čakanjem in pričakovanjem, se stvari na začetku adventnega časa nadgradijo: Jezus izrecno naroči svojim učencem in vsem, naj bodo budni. Nič naj se ne zgodi, ne da bi pri tem opazili Božjega delovanja. Povedano drugače: Naj se zgodi kar koli, ne spreglejmo Gospodovega prihoda: tako tistega ob koncu časov, kot Njegovih vsakodnevnih sporočil in obiskov.
Adventni čas torej niso samo štirje tedni, ki sledijo današnji nedelji, ampak je to stil našega življenja. Ne vemo namreč, kdaj se Gospod vrne in nas obišče. Zanimivo je, da Jezus govori o prihodu v nočnem času: »Zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori« (Mr 13,35). Podnevi namreč ni težko opaziti, kaj se dogaja lepega, ali katera nevarnost preti. Težave nastanejo, ko se vsega tega ne vidi – vsaj takoj ne. Če torej nisi pozoren in buden, gredo lahko dogodki bodisi mimo, bodisi te zalotijo nepripravljenega.
Gospod pride in želi vstopiti v naše življenje, kadar je tema in se ne moremo zanesti na iste stvari kakor podnevi. Noč je tisti del dneva, ko smo najbolj nemočni in se ne moremo najbolj zanesti nase. Noč je tisto obdobje življenja, ko smo nemočni, v stiski, v dvomu in nas boli. Takrat, ko nas bodisi telesne sposobnosti, bodisi življenje stisnejo v kot ali pustijo na cedilu, je nevarno, da spregledamo Gospodov prihod.
Vsak človek se ponoči bolj ustraši nenadnega zvoka ali drugega pojava kakor podnevi. Spričo strahu lahko telesne moči popustijo, ali pa nenadzorovano narastejo. Človek tako postane bolj ranljiv ali pa bolj napadalen kot običajno. Vsak človek naposled doživi stisko ali neljub dogodek, zaradi katerega se lahko začne zapirati vase in ne pusti nikomur vstopiti v svoje boleče doživljanje. Vsakega človeka se naposled loti kakšen dvom. Če se ne sooči pravočasno z njim, lahko obupa ali tako zelo beži, da zapade v zasvojenost.
Katere »teme« se najbolj bojimo? Kaj je tisto, kar nočemo, da se nam v življenju zgodi? Ko pa vendarle kaj od tega nastopi, kako se spopademo z novonastalim stanjem? Dobi takrat Gospod svoj čas in prostor? Opazimo, da nam tudi On želi nekaj povedati in nas obiskati? Smo toliko pozorni, da Ga ne pustimo oditi mimo? Si želimo takrat imeti zmenek z Njim?
Naj nas umetna svetloba ne zaslepi do te mere, da bi mislili, da je venomer svetlo in da se nam nič ne more zgoditi. Naj nam raznolika in pestra ponudba, ki jo doživljamo in nas neprestano zasipa s svojimi izdelki, ne zastre pogleda ali zasvoji z mislijo, da ničesar več ne potrebujemo. Naj nam možnosti in priložnosti, ki nam jih ponuja lagoden življenjski slog, ne dela utvare o lastni vsemogočnosti in vsevednosti. Naj nas ta svet in njegovo poželenje ne zavedeta v misel, da se noč sploh ne more zgoditi in nas s tem – pa naj se sliši še tako nenavadno – uspava in dela otopele. Naj nas greh in tisti, ki je njegov začetnik in vzrok, ne dobita v svojo zanko navidezne lepote in dobrote.
Jezus naroča svojim, naj bodo v omamljenem svetu budni. Njihova vest naj bo kot vratar, ki ne spusti noter kar vse, kar pride mimo, ali želi na silo vstopiti. Vest je tista, ki odloči, kaj vstopi v človeka in ga zaznamuje. Naj ta vratar ne zaspi, kajti mnogo je takih, ki se želijo pretihotapiti in narediti škodo. Ko pride Gospod, naj najde odprta vrata, ve ostalo pa naj se podvrže kontroli dokumentov in varnostnemu pregledu.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal: Luka Tul

© Župnija Izola 2020