Pogreb

Kristjan, ki umrje v Kristusu, odide, da bi »bil doma pri Gospodu« (2 Kor 5,8).
Življenje s Kristusom se je začelo pri krstu in prejelo okrepitev pri birmi. To življenje se je hranilo z evharistijo in skupnostjo Cerkve ob nedeljah pri maši. To je bil predokus nebeške gostije. Ker je mrtve pokopavati in iti del poti proti nebeški gostiji za pogrebom dobro delo in ker spada »za žive in mrtve Boga prositi » med telesna dela usmiljenja, rajnim poskrbimo pogrebni obred. Obred izraža upanje na vstajenje, smisel občestva z rajnimi in molitev za očiščenje duše ter izročitev božji sodbi.

Župnija ima na voljo razne oblike pogrebnega obreda. Pogreb prijavimo pri domačemu župniku, kjer je pokojni živel, tudi če je pogreb v drugi župniji.

Obred pogreba v župniji Izola

Cerkveno pravo (kan. 1176) naroča, da je treba rajnim vernikom poskrbeti Cerkveno pogrebno opravilo. S tem Cerkev rajnim duhovno pomaga, izkazuje spoštovanje njihovim telesom in živim prinaša tolažbo upanja.

Če je kdo nevarno bolan, pokličemo duhovnika. Če kdo umira mu prižgemo blagoslovljeno svečo. To je luč, ki sveti ob mrtvaškem odru in jo potem tudi nesemo pri pogrebu, pred duhovnikom. Na mizico ob mrtvaškem odru postavimo tudi križ ali sveto podobo, komu je pokojni pripadal ter blagoslovljeno vodo, ki nas ob kropljenju spomni krstnega dostojanstva in da smo s pokojnikom vsi kristjani neke vrste družina. Ob mrliču naj verniki molijo molitve za rajne. Če se zdi, da vežica ni primeren kraj za molitev lahko molitve molimo doma ali celo v cerkvi v času od smrti do pogreba. Po slovenski navadi so to vsaj vsi trije deli rožnega venca. Molitve za rajne in udeležba pri pogrebu spada med telesna dela usmiljenja.

Ker je pogreb zaradi prizadetosti svojcev posebno občutljiva zadeva je v nadaljevanju nekaj splošnih navodil, da bi obred lepo potekal.

Kdor pride prijaviti pogreb mora vedeti podatke: ime, priimek, dekliški priimek, stan, vera, poklic, datum smrti, predlagan datum in ura pogreba, kraj bivanja, kraj smrti, priimek in ime soporočenca, priimek in ime staršev, datum in kraj rojstva, vzrok smrti, kdo in kdaj mu je podelil zadnje zakramente, spoved, maziljenje sveto popotnico.

Uro pogreba določite v soglasju z duhovnikom, ker je možno, da duhovnik ob vaši izbrani uri ne bo imel časa. Ob vpisu imena je prav, da duhovniku malo poveste o življenju pokojnika, o tem koliko otrok je imel, o posebnih darovih, posebni vlogi v Cerkvi, če je bil ključar, član ŽPS ali kaj podobnega. Račun za stroške pogreba običajno uredimo, ko je sv. maša za osmi dan. Pogrebni obred in maša osmina s stroški za cerkev pride 65 €. Priporočimo prijateljem in sorodnikom, da v imenu rajnih darujejo za humanitarne namene ali za cerkev.

Cerkveno pravo ne omogoča vsem cerkvenega pogrebnega opravila. Sorodnikom, ki so se živi izogibali cerkve in so živeli brez vere, ne bi smeli delati krivice in jih mrtve na nek način na silo spreobračati. Še Bog spoštuje odločitev vsakega človeka posebej.

Obnašanje na pokopališču: Pokopališče je neke vrste svetišče, zato je ograjeno z zidom. Na pokopališču smo mirni, prijazni, čuteči. Na pokopališču ne kadimo, tekamo, kričimo, se vozimo s kolesom ali mopedom, sem ne vodimo psov.

Pogrebni obred se začne v mrliški vežici. Ko duhovnik ali diakon odmoli molitev, se takoj umaknemo v hodnik, da pogrebci uredijo, kar je potrebno z žaro, krsto in cvetjem. Tu je mogoča pesem žalostinka. Pesmi pri cerkvenem pogrebu in poslovilni govor naj ne bodo v nasprotju z verskim značajem pogreba.

Po tem se zvrstimo v sprevod. Spredaj gre križ, ob križu so lahko dve sveči ali šopka cvetja in če sorodniki želijo tudi državna zastava. Za tem druge zastave, praporji in simboli. Če sorodniki ne poskrbijo za nosilca križa je pogreb brez tega simbola. Za njimi cvetje, nato nosilec luči (če ga sorodniki priskrbijo).

Nato pred krsto/žaro duhovnik ali diakon s spremstvom. Za krsto/žaro gredo najožji sorodniki in drugi udeleženci pogrebnih obredov.

Med sprevodom naj vlada tiha molitev. Odveč je vsako govorjenje, saj ne gre za promenado.

Ker je kapelica premajhna se običajno branje božje besede, duhovna misel in molitve naredijo tako, da se duhovnik ustavi na pragu cerkve. Če gre za zelo slabo vreme ali zelo majhno skupino pogrebcev je verjetno možen dogovor, da ta del naredimo v kapelici. Duhovnik/diakon praviloma v nagovoru ne pripoveduje življenjepisa, ampak razlaga evangelij in budi upanje v večno srečo.
Po končanih molitvah se v enakem redu odpravimo iz cerkve do groba. Voditelj obreda prazen grob blagoslovi. Potem moli med spuščanjem krste v grob. Po končanih molitvah je mogoče uvrstiti še govor ob odprtem grobu, pesem, godbo ali trobento. Kdor vpraša za cerkveni pogreb, poskrbi da je tudi tak nagovor v skladu z vero in življenjsko izbiro pokojnika. Vsak človek tudi njegova vera je vredna časti in spoštovanja.

Če le more, duhovnik počaka do konca, da krsto še enkrat pokropi z blagoslovljeno vodo. Tudi vsi pogrebci lahko pokropijo krsto z blagoslovljeno vodo ali se drugače primerno poslovijo.

Sveta maša se daruje kot maša osmina teden dni po pogrebu, oziroma v dogovoru s sorodniki tudi drugače. Kakor je važno, da se udeležimo pogreba je zelo primerno da se udeležimo tudi maše osmine.

Sveta maša in obhajilo pri sv. maši za osmi dan ali ob obletnicah: Kot pri vsaki sv. maši je hvalevredno, da tudi pri pogrebni pristopimo k sv. obhajilu. Posebej sv. obhajilo takrat lahko na nek način darujemo za pokojnika. Nikoli pa ni dovoljeno pristopiti k sv. obhajilu nepripravljen, v smrtnem grehu. Sorodniki, ki bi radi pristopili k obhajilu, pa se ne čutijo pripravljene, naj uredijo sveto spoved. Seveda tisti iz civilnega zakona ali iz izvenzakonske skupnosti ne morejo dobiti odveze, dokler zadev ne uredijo. Pri sveti maši osmini svojci lahko poskrbijo za branje beril in lahko dodajo prošnjo ali dve za pokojnega in za žalujoče.

Namesto cvetja, ki hitro ovene, bi si gotovo pokojni želel kakšen trajnejši spomin. Radi darujmo v dobrodelne namene, za cerkev, za misijone, za nove duhovne poklice – semenišče, karitas itd.

Skrb za grobove. Grob je neka vez med tostranostjo in onostranostjo. Grob je svet prostor, zato je temu primerno urejen. Kristjanov grob je zaznamovan s križem. Ne pretiravajmo s preveč bogatimi spomeniki, ki so znamenje baharije in ne odnosa do mrtvih. Kadarkoli pridemo k grobu, za naše rajne pomolimo, radi tudi prižgemo svečko, ki ustvari toplino v naši molitvi in odnosu. Če nalagamo na grobove veliko sveč pa gre spet za potrato, ki zastruplja zrak in polni smetišča. Tudi razne baterijske lučke nam je vsilila potrošniška miselnost in nimajo z osnovnim simbolom sveče, simbolom razdajanja, nobene prave zveze.

© Župnija Izola 2020