Celoten evangelij, morda celo celotno Sveto pismo bi lahko strnili v Jezusovo zapoved medsebojne ljubezni po njegovem zgledu. Ljubezen je izpolnitev in uresničitev postave, vseh zapovedi, blagrov, prilik… in je najpopolnejši opis Boga. Če imaš rad, če ljubiš, ne delaš hudega, ampak vedno najdeš način, kako izkazovati to krepost, ki nikoli ne mine.
Naj ne zmoti dejstvo, da je evangeljski odlomek vzet iz poglavij, ki so pred poročilom o trpljenju, smrti in vstajenju. Jezusa so apostoli in drugi učenci sicer videli tudi po vstajenju, a samo štirideset dni kasneje je Jezus s svojim poveličanim telesom odšel k Očetu in tako ni bil več viden njihovim očem. Odlomek je nadčasoven, saj nagovarja tudi nas, ki Jezusa gledamo v zakramentu, duhovno in se z njim pogovarjamo v molitvi.
Nekoč mi je dober prijatelj rekel, da je razdalja kot veter: Če je plamen majhen, ga upihne, če je velik, ga razpiha. Če je ta plamen plemen ljubezni, potem lahko hitro ugotovimo tudi pri sebi, da ga ni mogoče kar upihniti. Taka ljubezen, ki je ni mogoče upihniti, nas druži med seboj in z Jezusom, ki nam je dal zgled ljubezni. Kaže se v dobrih dejanjih, besedah in mislih, s katerimi se obračamo drug na drugega.
Kdor ljubi, dobro spozna in si dobro zapomni. Jezus je imel in ima svoje učence rad do smrti in še čez. Razodel jim je vse, kar je slišal od Očeta, in zanje dal svoje življenje, svojo dušo. Kdor ljubi, ni služabnik, ki ničesar ne ve in nima občutka za bližnjega. Kdor ljubi bo pustil na tem svetu dobro sled, tako, ki jo bodo tudi drugi, ki se trudijo ljubiti, prepoznali kot vredno posnemanja.
Jezus nas v svoji Božji ljubezni imenuje prijatelje. On pušča v vsakem človeku sled, ki ji pravimo podobnost Bogu, ki je ljubezen. Jezus je dal zgled, kako daleč gre Božja ljubezen do človeka. Vsak človek zmore ljubiti po Jezusovem zgledu, vsak človek nosi v sebi željo, da bi razdal sam sebe drugemu, vsak človek je ganjen, ko začuti ljubezen, ki mu je podarjena in izkazana. Ker želimo pokazati to ljubezen, ki jo nosimo v sebi, delamo tudi napake, zaidemo celo na stranpoti, ker smo se odločili za napačen, nasilen ali drug sebičen način izkazovanja ljubezni. Ker človek tako močno hrepeni po prejemanju in izkazovanje ljubezni, se Božje in človeške razdajajoče ljubezni celo ustraši in jo zavrne, saj misli, da sta Bog in bližnji njegova tekmeca, nasprotnika ali celo sovražnika.
Ljubezen po Božjem, po Jezusovem zgledu ne podreja, ne zasužnji in ne zasvoji, saj nas Jezus ne imenuje nasilne, odtujene ali nevedne služabnike. Njegova ljubezen osvobaja, bogati in daje smisel, kot se to dogaja med prijatelji in vsemi, ki se imajo iskreno radi. Tako ni več težko živeti po zapovedih, blagrih, prilikah in drugih besedah, ki jih je Jezus razodel in jih lahko najdemo v evangeliju. Kdor ima nesebično rad in zastonjsko ljubi, bo sam po sebi živel po njih, tudi če jih ne pozna ali jih ne zna na pamet. Človek namreč ne bi obstajal, če ga Bog ne bi imel rad in v njem ne bi pustil sledi, ki ga dela podobnega sebi.
Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.
Zapisal Luka Tul