Misli za drugo nedeljo med letom.

Česar koli se lotimo, kar koli že delamo (tudi z največjim veseljem), kar koli nam življenje prinese – naposled se znajdemo v sivem vsakdanu, naposled se upehamo. Ko pa zmanjka začetne zagnanosti, optimizma, idej in še česa, se rado zgodi, da se prepustimo živčnosti, zagrenjenosti in razočaranju. Skratka: lepo in sveže sončno jutro postane meglen in dolgočasen popoldan. Ko pa se navlečejo še temačne sence obupa in nemoči, postane vse skupaj ena sama nočna mora.

Ko na začetek nečesa pomembnega (krst, poroka, prvo sveto obhajilo, birma, blagoslov temeljnega kamna ali kapelice, vselitveni party, diploma, matura, vozniški izpit, nova maša in še bi lahko našteval) povabimo Jezusa, njegovo mamo, učence, sosede, prijatelje in drugo žlahto, ki nikakor ne sme manjkati na seznamu gostov, komaj čakamo, da se ta nepregledna množica zbere, nam čestita, prinese darilo in se z nami zabava. Kadar pa je treba poslušati pametne nasvete vse te žlahte, prijateljev, sosedov, učencev, mame, tašče, tasta…, kadar je ne nazadnje potrebno poslušati besedo Jezusa samega, se po njej ravnati in jo živeti, pa začne igrati povsem druga muzika.

Ne predstavljam si, kaj so si strežniki iz galilejske Kane mislili in kako so se počutili, ko so od Jezusa slišali, da morajo napolniti tistih šest kamnitih vrčev z vodo, iz njih zajeti in nesti starešini. Kako se počutimo mi in kaj si mi mislimo, ko pri maši poslušamo evangelij? Vzamemo zares in storimo, kar uho sliši (pa čeprav se nam zdi neumno)? Na svatbi v galilejski Kani je zmanjkalo vina. Česa pa nam zmanjka v življenju? Ali bolje: Česa nam še mora zmanjkati, da bomo Jezusa poslušali in se ravnali po njegovi besedi? Nam mora res biti hudo v življenju, da se naposled naslonimo na Božjo besedo? Morda pa so tisti strežniki bili privoščljivi, ali jim je bilo vseeno. Morda so tudi oni že bili prepričani, da bo za tako pijano družbo dobra tudi navadna postana voda. Saj pijanci ne vedo, kaj delajo.

Da ne bo pomote. Krst, poroka, prvo sveto obhajilo, birma, blagoslov temeljnega kamna ali kapelice, vselitveni party, diploma, matura, vozniški izpit, nova maša… vse to so lepe stvari in prav je, da se jih veselimo. A ne ustavimo se pri zunanjosti, pri obredu in sijaju. Kakor na svatbi v galilejski Kani, je tudi v našem življenju (pa naj gre za praznik ali sivi vsakdan) pomembno, kako se vse skupaj konča in ne kako se začne. Starešina je opazil razliko v pristopu do gostov. Jezus namreč ne pristopa do ljudi, kot delajo vsi in od vedno.

Ne v galilejski Kani, ne na kateri koli drugi zabavi ni težko biti ženin, nevesta ali slavljenec – zlasti ko te kdo pohvali, kakor starešina iz evangelija. Tudi v galilejski Kani niso imeli pojma, kaj se je dogajalo, kakšna je bila zadrega v ozadju in kakšna polomija je grozila. Kadar kaj opazimo, pristopimo k Jezusu, kakor je pristopila Marija. Spodbujajmo druge, kakor je spodbudila Marija. Naredimo, kakor so to storili strežniki. Pohvalimo, kakor je storil starešina. Vse ostalo pa prepustimo Jezusu, ki zna najboljše organizirati vsak dogodek. Verujmo vanj.

Blagoslov Vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride na vas, nad vami vedno ostane in se po vas širi. Amen.

Zapisal Luka Tul

© Župnija Izola 2021