Kristjan, ki umrje v Kristusu, odide, da bi »bil doma pri Gospodu« (2Kor 5,8).
Življenje s Kristusom se je začelo pri krstu in prejelo okrepitev pri birmi. To življenje se je hranilo z evharistijo in skupnostjo Cerkve ob nedeljah pri maši. To je bil predokus nebeške gostije. Ker je mrtve pokopavati in iti del poti proti nebeški gostiji za pogrebom dobro delo in ker spada »za žive in mrtve Boga prositi » med telesna dela usmiljenja, rajnim poskrbimo pogrebni obred. Obred izraža upanje na vstajenje, smisel občestva z rajnimi in molitev za očiščenje duše ter izročitev božji sodbi.
Župnija ima na voljo razne oblike pogrebnega obreda. Pogreb prijavimo pri domačemu župniku, kjer je pokojni živel, tudi če je pogreb v drugi župniji.

 

Cerkveno pravo (kan. 1176) naroča, da je treba rajnim vernikom poskrbeti Cerkveno pogrebno opravilo. S tem Cerkev rajnim duhovno pomaga, izkazuje spoštovanje njihovim telesom in živim prinaša tolažbo upanja.

Če je kdo nevarno bolan, pokličemo duhovnika. Če kdo umira mu prižgemo blagoslovljeno svečo. To je luč, ki sveti ob mrtvaškem odru in jo potem tudi nesemo pri pogrebu, pred duhovnikom. Na mizico ob mrtvaškem odru postavimo tudi križ ali sv. podobo, komu je pokojni pripadal ter blagoslovljeno vodo, ki nas ob kropljenju spomni krstnega dostojanstva in da smo s pokojnikom vsi kristjani neke vrste družina. Ob mrliču naj verniki molijo molitve za rajne. Če se zdi, da vežica ni primeren kraj za molitev lahko molitve molimo doma ali celo v cerkvi v času od smrti do pogreba.  Po slovenski navadi so to vsaj vsi trije deli rožnega venca. Molitve za rajne in udeležba pri pogrebu spada med telesna dela usmiljenja.
Ker je pogreb zaradi prizadetosti svojcev posebno občutljiva zadeva je v nadaljevanju nekaj splošnih navodil,  da bi obred  lepo  potekal.

Več ...